Besede za srce

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Pot na goro je vsako leto zelo primerna postna prispodoba. Gre seveda najprej za napor, da, za trud, za odločitev, ki jo človek naredi, ko začne s postom. Dobri sklepi in trdna volja so za pot nekaj zelo pomembnega, vendar ne dovolj. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)  Prepustitev  Skrivnost dobre poti, ki te napolni, ki te resnično spremeni, je, da se ji prepustiš , da te bolj kot do sebi postavljenega cilja pripelje tja, kamor si moral priti. Gre za podobno stvar, kot se mi je zgodila na Caminu, kamor sem odšel z mnogimi vprašanji, ki sem jih hotel rešiti, nazaj pa prišel z odgovori na povsem druga, pomembnejša vprašanja. Ker najboljša vprašanja postavlja pot sama, ker je najhujši napor sprejeti pot, kakršna koli že je, ker je najtežje osvojeni vrh tisti, na katerega nisi smel stopiti in se moral tik pod njim obrniti. Ker je največja zmaga pravzaprav lastni poraz.  Na Jezusu se danes učimo spremembe, ki

Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno . In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.  Poseben čas  Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas : »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (M

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek obsedeni znaj

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne . Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto .  Ko padajo avtoritete  Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja.  V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov

Na samem začetku Jezusove poti stoji čisto poseben in izredno pomemben dogodek, ki postavi vse njegovo življenje na stabilen temelj. Ta temelj je njegov Oče . Jezusov krst ni samo nekakšna iniciacija v njegovo poslanstvo, je potrditev , da ima ta človek, Sin, tudi Očeta, da ima Boga . In to je tisto, kar mu daje stabilnost v življenju, ker brez Boga ne gre, ne gre brez očeta, brez avtoritete v življenju.  Brez očeta  Danes je očetovstvo v globoki krizi, razvrednoteno je, zminimalizirano, kakor da se ga ne potrebuje več. Nihče ne zna prav dobro pojasniti, zakaj je tako, zdi pa se, da je v družbi, ki na splošno ne priznava avtoritete in trdnih vrednot, kjer je vse na izbiro in vse fluidno, ravno oče postal najbolj odveč. Kajti oče ne more biti še ena mama , tudi zato, ker te vloge ne obvlada, žena ga pri tem močno prekaša. Oče kot varuh zakonov družine, kot trdnost in stabilnost svojih otrok, ki jim omogoči pogumen vstop v svet, je zato danes nekaj, kar je težko najti, ker nihče ne zna i

Vse lepo za vse naj gre v novo leto , tako gre Hamova pesem, ena od tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiih, a tudi ena redkih, ki je tega vredna, vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti , Hamo je zadel v piko, točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse : začeti novo leto.  Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo bit