Prvi evangelij

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31) 

Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«. 

Toda naše telo je prvi evangelij, najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utrujenost celo dar: človeku pomaga spoznati svoje meje, pomaga mu razumeti, da je kdaj česa dovolj, da je treba biti s svojim telesom oznanjevalec Božjega predvsem takrat, kadar ne moremo več. Takrat namreč končno v ospredje spet stopi Bog: »Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (Mr 6,34)

Znati si odpočiti je zato znamenje človeške zrelosti, ne lenobe, znamenje modrosti in zavedanja, kdo smo v resnici: ljudje, ne bogovi, ljudje, omejena bitja, ki morajo računati tudi na Boga, ne samo nase. 

Pri počitku gre zato za vnovično vzpostavitev ravnotežja v telesu in življenju, kajti velikokrat se zgodi, da gremo čez svoje meje, velikokrat, da se delamo to, kar sploh nismo. Takrat se ravnotežje poruši. Nazaj ga vzpostavi prav počitek, čas, v katerem pustimo človeku v nas, da je človek, in v katerem pustimo Bogu biti Bog, torej napraviti stvari, ki jih sami ne moremo, in jih take sprejeti. 

Počitnice so prva priložnost, da se tega naučimo tudi za delavnik.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto B)