Besede za srce

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje . (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti , za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše . Težava je v tem, da pote

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se čim bolj mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke. Enako huda sveta jeza me je zagrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve prinesel povsem izmučeno cvetje izpod oltarja in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču t

Prav mogoče, da že imate novi urnik vaših otrok. Prav mogoče, da ste ga tudi že dopolnili … ali napolnili. Poleg šole še verouk in angleščina, treningi nogometa, pa tekme, ki sodijo poleg, glasbena šola, pa plesne vaje in morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Utrujajoče, se vam ne zdi? Pa ne mislim samo na starše, na otroke mislim. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Č

Naš čas nas je navdušil za religijo podobe . To, da so Miša Molk in njej podobne tv-voditeljice napite z botoksom, nam sicer lahko nariše smeh na obraz. Toda te uboge ženske so samo povzetek vsega, na čemer dandanes gradimo svojo dragocenost: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato tako tudi živimo. Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha , ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost - in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti. Podoba je namreč zelo podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino . Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za n