Deset korakov več


Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se čim bolj mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.

Enako huda sveta jeza me je zagrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve prinesel povsem izmučeno cvetje izpod oltarja in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.

Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, brezvoljni smo postali, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimerkoli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.

In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.

To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem to, za kar se je nekdo trudil z menoj.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, septembra 2018)

Komentarji