Besede za srce

Ne boj se, samo veruj . (Mr 5,36) Brez olepševanja. Danes stojimo pred skrivnostjo smrti. In pred smrtjo ne moremo biti ravnodušni. Smrt je huda reč. Zato pred vsako smrtjo vztrepetam, posebno pred tisto, s katero sem tesno povezan. Zmrazi me, ko stojim pred grobom, ko stojim pred črno in hladno jamo svojega greha. Zmrazi me, ko se zavem krutega dejstva, da nisem samo dober človek, da sem tudi hudodelec. Da sem naredil nekaj slabega, tudi (in morda predvsem) ljudem, ki jih imam rad. Zmrazi me pred to črno jamo, zmrazi me tako močno, da jo je pretežko sprejeti. Pretežko je sprejeti, da sem tudi jaz grešnik. Pa je vendarle tako. V srcu vsakega človeka, tudi mene, leži črna jama greha in smrti. Neodrešene smrti. Tisti kotiček srca, kamor si sam ne upam. Grob, na katerem ni križa, niti joka, niti kesanja. Samo groza in strah. Iz zanikanja te črne jame se rodijo še mnoge druge smrti in bolezni, odvisnosti in deviacije. Vedno znova padam v to jamo, in sicer vedno globlje. Še huje pa

Mr 4,35-41 Poznam ženo, na katere se težave in problemi kar lepijo. Poleg vsega težkega, kar ji je prineslo življenje, sta ji povrhu umrla tako mož kot sin. Vendar vam tega ne pravim zato, ker bi ne poznali nobenega takega človeka, temveč zato, ker me je presenetila njena reakcija na sinovem pogrebu. Bila je tako … mirna. Ni bila vdana v usodo, ni bila brezbrižna, nikakor. Seveda je bila žalostna, a je bila hkrati tudi tako zelo mirna. Tega nisem razumel. Kot ne morem razumeti – in sicer skupaj z učenci – kako je lahko ob viharju na morju Jezus mirno spal. Kdo lahko spi v viharju? Samo tisti, ki se ne boji. In to je lahko samo nekdo, ki je tak kot Jezus. Ki je ljubljeni sin , popolnoma prepričan, da leži v Očetovem naročju, in da mu zato nobeno zlo nič ne more. To Jezusovo spanje je moj ideal kristjana, svobodnega človeka. Ker lahko takole sredi neurja spi samo svoboden človek. In svoboden človek je tisti, ki je osvobojen največje sužnosti, kar ji lahko zapade človek – suženjs

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Samo od sebe. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga. Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati , kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive. Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so kren

Gore spijo vse trudne med tihim vršanjem gozdov; kdo misli, popotnik, nate, ko se vračaš domov? Svetla je senca tvoja, bele so tvoje roké dajale, dajale, dajale bi rož hladilnih na bolno srce ...

To je krasna knjiga. Precej časa je čakala na polici. Potem sem jo nekega večera vendarle vzel v roke. In v krasnem novem prevodu Srečka Fišerja sem užival v vsakem stavku. Pač svetovna klasika, ki si zasluži to ime. Pripoved o Santiagu je tako daljna in tako bližnja, ker je - tako se zdi - stara toliko kot človeško razočaranje in napor preživeti, še bolj preživeti v umu in v duši, v upanju, še bolj kot fizično. Ker gre pri Santiagovem boju z ribo bolj za boj s samim seboj. Zato je ta knjiga tako dobra. In aktualna, kadarkoli jo odpreš. Zakaj se ta starec, ki nima moči, vendarle odpravi na morje, zakaj vztraja, zakaj porablja moči za nekaj, kar na pogled nima nikakršnega smisla? To so vprašanja slehernega dne. In slehernega življenja. Poleg tega me je osupnil starčev pogled na morje. Kot ženo jo vidi, ne kot sovražnika. In kako drugače gleda na ribo. Kot na sestro, ne kot na plen. Povsem neznan svet, povsem nekaj novega je bilo to zame. Nekaj lepega in nekaj svežega, nekaj, kar te

Prijatelji vojne smo. Ker si želimo, da bi bili vsi enaki. Takšni, kot smo mi, seveda. Samo iz tega razloga človek napada človeka. Ga obdolžuje, da je sovražnik, da je idiot in neumnež, da je grešnik … da je … različen. Problem različnosti je, da mi vedno sprašuje vest. Da mi vedno postavlja dvome, da me vedno nekam usmerja … da mi ne da miru in ne počitka, da še jesti ne utegnem. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki. Proti naporu. Proti rasti. Proti ljubezni. Da se nam ne bi bilo treba spremeniti. Ali bolje rečeno – spreobrniti. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Še vedno je bilo namreč tako, da sem se najbolj jezil, da sem najbolj sovražil, da sem se najbolj boril proti človeku, za katerega sem vedel, da ima prav. Ker se nisem hotel spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus. Pove pomembno stvar. Božja volja je, da smo si brat in sestra in mati. Sicer različni, neenaki, ampak bratje. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Oč