Preskoči na glavno vsebino

Brat in sestra in mati

Prijatelji vojne smo. Ker si želimo, da bi bili vsi enaki. Takšni, kot smo mi, seveda. Samo iz tega razloga človek napada človeka. Ga obdolžuje, da je sovražnik, da je idiot in neumnež, da je grešnik … da je … različen.

Problem različnosti je, da mi vedno sprašuje vest. Da mi vedno postavlja dvome, da me vedno nekam usmerja … da mi ne da miru in ne počitka, da še jesti ne utegnem. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki. Proti naporu. Proti rasti. Proti ljubezni. Da se nam ne bi bilo treba spremeniti. Ali bolje rečeno – spreobrniti.

Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Še vedno je bilo namreč tako, da sem se najbolj jezil, da sem najbolj sovražil, da sem se najbolj boril proti človeku, za katerega sem vedel, da ima prav. Ker se nisem hotel spremeniti.

Na to bojno polje razlik stopi Jezus. Pove pomembno stvar. Božja volja je, da smo si brat in sestra in mati. Sicer različni, neenaki, ampak bratje. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta. Zato je On tisto, kar jih povezuje. Zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne odidejo vsak na svoje, da se ne razdeljujejo, ampak da so skupaj. In to bo naredilo vse, kar je potrebno. Če bodo skupaj. Ob svojem Očetu.

To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Vem, da smo ob tem mnogi pomislili tudi na slovensko stvarnost, na tako dolgo delitev in na obupne poskuse sprave, ki se vsakokrat sprevržejo v še večjo razdeljenost. Ne, nimam recepta in ne vem, kako priti do sprave, ker je to vsakokrat samo poziv, naj se spremeni drugi. Zato morda niti ne moremo do nje, kajti sprave se človek ne more naučiti, dozoreti mora zanjo. Kolikor verjamem nauku svojega Boga, pa moram zaupati, da človek za spravo ne dozori v miru, nekje umaknjen sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer delimo skupno mizo. Morda bomo potem znali tudi umolkniti.

Komentarji

  1. "To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij."

    si malce spustil iz evangelija vse tiste zapovedi, ki narekujejo koga je treba pofentat..


    "delitev in na obupne poskuse sprave"
    ravno RKC je ponovno pogrela to staro in postano župo. Najprej je zavedla ljudi v drugi svetovni, danes pa ponovno žuli že zaceljene žulje svojcem ljudi, ki so jih pobili po drugi svetovni.. In zakaj že? Za dnevne politične namene..

    "Morda bomo potem znali tudi umolkniti. "
    in kdaj boste znali to? Prevrednotenje zgodovine sigurno ni prava pot..

    OdgovoriIzbriši
  2. "... iz evangelija vse tiste zapovedi, ki narekujejo, koga je treba pofentat"

    Anonimni, če želiš bit kritičen, je dobro, da si pri tem tudi sam natančen. V evangeliju ni zapovedi, koga je treba pofentat, kvečjemu, kaj je treba na/v sebi "pofentat", da bi lažje živeli po njem. Če zamenjuješ Staro zavezo in evangelij, je pa tvoja verodostojnost pri "poznavalski kritiki" religije in RKC vsaj resno vprašljiva, če že ne neobstoječa. :)

    OdgovoriIzbriši

  3. kot da bog ne bi vedu, kaj je prav in kaj ni. Ta izgovor, da stara zaveza ne šteje je zelo kilav. 10 zapovedi najdeš v stari zavedi. Praviš da to ne velja več?

    In sveto pismo ima veliko zapovedi, koga je treba pofentat. Ti moram pogulgat zadeve al boš zmogu sam? In tudi v novi zavezi so problemi. Recimo ta, da je Jezus podpiral suženjstvo. Sinko vsevednega boga bi moral vedeti..

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej