Besede za srce

Zdi se mi, da vedno, ko govorimo o Sveti družini , vsak od nas v grlu začuti nekakšen cmok. Sveta družina … Kaj je skrivnost svete družine? Kaj je skrivnost vsaj dobre družine? In zakaj naša družina ni taka, sveta, dobra? Kaj počnemo narobe? Vse to zato, ker menimo, da je sveta družina idealna družina. Idealna, pri čemer mislim, da je v njej vedno vse v redu, da se vsi počutijo ljubljene in da je v njih vse rešeno na miren način, brez prerekanja. Toda take družine ni. Iztok Mlakar je rekel, da bi za tako družino potrebovali slepo ženo in gluhega moža. Ne, ni sveta družina tista, v kateri je vse v redu in kjer ne pride do konflikta, temveč tista, v kateri vsi v njej med seboj ščitijo ljubezen . Ljubezen. To je svetost družine. To je vse, kar družina ima. Ljubezen, kar seveda ni samo nasmihanje in romantika, ni samo stanje, ko se imamo lepo, niso samo čustva, temveč da je to odločitev, da bo nekdo za nas prva naloga in prva sreča , prvi vir veselja in prva bolečina . Da je to o

Sveta noč. Tako sveta, da me je v njej sram govoriti. Tako sveta, da bi moral v njej samo molčati. Tako sveta, da bi moral poklekniti pred jasli in gledati, gledati čudež, ki se dogaja pred mojimi očmi. Molčati in se zahvaljevati za Boga, ki se daje kot darilo človeku. Ta noč ni sveta zato, ker bi bilo v njej vse v redu. Ni sveta zato, ker v njej ne bi bilo več nobene bolečine, razočaranj, porazov, greha, krivice in žalosti, ni sveta, ker v njej ni več nič slabega. Ne. Ta noč je sveta, ker je v tem grehu, porazu, krivici, bolečini nekdo blizu . Sveta je, ker je v njej Bog človeku podaril najlepše darilo – bližino. Ker je v njej Bog postal človeku Bližina. Ker mu je prišel tako blizu, kot mu ne more biti blizu noben človek na svetu. Ker sta Bog in človek v njej prišla skupaj . To je edini razlog, zakaj se človek tako veseli božične noči. Veseli pa se tudi zato, ker ta Božja bližina ni samo stvar ene noči ali časa enega človeškega življenja. Ne, ta Božja bližina je dokončna . Ker s

www.artchipel.com Potrebujemo tišino, da bi se lahko dotaknili duš . (bl. Mati Terezija) Tako se začenja božična zgodba: s tišino. S tišino vseh ljudi, ki so kakorkoli vpleteni v to najbolj nenavadno zgodbo vseh časov: zgodbo o prihodu Boga med ljudi. Tišina teh ljudi preseneča. Zakaj ni Jožef ničesar rekel Mariji? Zakaj Marija ni ničesar pojasnjevala? Zakaj Jožef ni ničesar vpraševal angela? Zato ker Bog k človeku ne prihaja po besedah, marveč po tišini. Morda je zato v našem življenju tako malo Boga, ker je tako zelo malo tišine. Pa ne govorim o plitvi tišini, tišini, v kateri se pod površjem skrivajo užaljenosti, zamere, maščevalnosti in podobno zlo. Ne govorim o glasni tišini, ker je take tišine morda celo preveč. Govorim o globoki tišini, o tišini, v kateri človek zares molči. O tišini, v kateri se človek odpove svojim sodbam, svojim razlagam, svojim rešitvam in si privošči ostati tiho. Si privošči biti pred seboj nemočen. In takrat, ko je človek res tiho, ko pusti ob st

» Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega? « Zvečer, tik preden gremo duhovniki spat, molimo “sklepnice”. Med to molitvijo prav vsak večer zmolimo tudi hvalospev starčka Simeona, s katerim se je tako rekoč oddahnil pred Bogom, ko je držal v rokah malo Božje Dete: “ Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razsvetljenje vseh narodov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva .” Čeprav ga znam že na pamet in se ravno zato velikokrat zgodi, da mi kar brez pomisleka zdrsi preko jezika, ne da bi vsaj za malo vzdramil srce, se skušam truditi, da tedaj, ko izgovorim, da sem tudi jaz “ na svoje oči videl Zveličarja ”, res pomislim, kdaj in kje sem ga jaz videl v dnevu, ki je minil. Pa naj gre za lepe in vesele dni, ko ga z lahkoto najdem, ali za tiste težke dni, ko se mi zdi, da ga ni in ni bilo na spregled, ga moram v svojem dnevu iskati, dokler ga ne najdem . In t

Ko sem nekoč po jutranji molitvi zadnji odhajal iz kapele, sem, kot delam ponavadi, zaprl vrata za sabo in se že hotel spustiti po stopnicah, ko me je naenkrat nekaj spreletelo. Bil je občutek, da s tem, ko zapiram vrata kapele, zapiram Boga pred svojim vsakdanjikom. In sem jih spet odprl in pustil odprta. S prošnjo na ustih, naj pride. Naj pride na vse naše poti, v vse ure, v vsa srečanja našega dneva. Ker ga potrebujemo. Nisem se zavedal, kaj sem naredil. Pustiti ta vrata odprta pomeni narediti v svojem življenju, v svojem vsakdanjiku prepih . Kajti Bog prevrača normalnost. Bog vznemirja. Zato pomeni pustiti vrata odprta Bogu sprejeti boj, neprenehni boj z Bogom v sebi. Bog namreč hoče biti prav povsod, hoče popolnoma zavzeti moje življenje in moje srce. Hoče prevrniti vse, kar menim, da stoji, da bi moral postavljati na novo. Ne pusti spati in mirovati. Hoče, da se vedno znova na novo odločam, da vedno znova iščem nove, boljše načine, da rasem, da hodim naprej in naprej. Hoče ta

http://alivewithchrist.com » Vaše zlo obstaja zaradi tega, ker se ne zavedate, kako lepi ste. « (Dostojevski) *** Kdor ni pozoren, lahko reče, da so danes stvari čisto v redu. In kdor ni pozoren, lahko reče, da so danes stvari brezupne, da ni ničesar takega, za kar bi se bilo vredno truditi, se učiti, živeti. Kdor ni pozoren, živi v temi . Kajti tako tistih, ki pravijo, da je vse v redu, kakor tistih, ki trdijo, da ni nič v redu, se je polastila tema. Besede obojih so besede zla in teme. Zato v adventu prižigamo luči. Ker ljudje potrebujemo veliko luči, da bi preživeli. Ne prižigamo samo luči na adventnem vencu, prižigamo predvsem luči v svojem življenju. Več poslušamo, si vzamemo čas za razmislek o sebi, za molitev, za pesem. Obdarujemo drug drugega, si vzamemo čas za družino in za prijatelje. Vse to zato, da bi bili pozorni . Da bi opazili temo in da bi opazili svetlobo, da bi opazili grdobijo in da bi opazili lepoto. V nas in v vseh ljudeh našega časa, v svetu in doma

Kristus na križu. Pretresljiva podoba nekoga, ki se ne oklepa svojega življenja, ki noče slišati klicev, ki se mu vedno znova prikazujejo pred očmi ... Reši, reši, reši samega sebe ... Ker je prepričan, da je nekaj bolj vrednega od življenja. Da je nekaj, za kar je vredno prodati svoje življenje. Ljubezen. Ker brez ljubezni ni življenja. Reši samega sebe ... Mar ne ta zvok, ta predirljivi glas globoko odmeva tudi v nas, v tolikih trenutkih našega življenja? Ta globoki človekov strah, da bo izgubil, ko bo kaj dal, da bo izgubil, ko se bo čemu odpovedal, da bo izgubil, ko bo drugega postavil pred svoje želje in interese. Da bo nekaj izgubil, ker ni gotovo, da bo kaj dobil nazaj , čeprav hkrati ve, da največ izgubi tako, da ostane sam. Da kakor levi razbojnik umre na križu svojih lastnih želja, če ni sposoben ljubezni, če ni sposoben narediti tega koraka v prazno , kar je darovanje samega sebe za drugega. Ta dilema ni stvar samo velikih življenjskih odločitev, recimo poroke. Ta dil

http://sender11.typepad.com Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako. Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav in ne kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In človeško je vse, v čemer ni ljubezni . Vse, kar se zdi kot lepo in dobro, in vse, kar se zdi k

vir: wikipedia Tisti res pravoverni in tradicionalni judje na svoje čelo in levo roko še vedno pred vsako jutranjo molitvijo zavežejo drobne škatlice (ki jim rečejo filakteriji ), v katerih je pergamentni svitek. Na njem je zapisan odlomek iz Postave, ki pravi, da jih je Gospod izpeljal iz Egipta z močno roko . Da jih je Gospod rešil. Zavežejo jih tja, da bi jim bile te besede vedno pred očmi. Da bi se jih spomnili . Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo – če želijo ostati judje – vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje . Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Dejstvo, zaradi katerega obstajajo, ker brez njega ne bi več. Konkretni dogodek iz njihove zgodovine utemeljuje, da je to res. Da to ni samo praznoverje, ampak resnica, ki se vsakič, ko se je spominjajo, zgodi še enkrat. Da, Bog jih ob vsakem spominu reši še enkrat. In sicer iz najhujše smrti vseh smrti: smr

(El Greco: Alegorija) Koliko stvari v življenju se izgubi ... Pomislimo, kaj nam leži na srcu. Izgubljene priložnosti. Izgubljeni ljudje, sorodniki, prijatelji. Izgubljene besede. Izgubljeno zaupanje. Izgubljeni cilji, izgubljeno upanje. Izgubljena, prevarana, pozabljena ljubezen. Prosim, napnimo ušesa. Moramo slišati in moramo slišati večkrat, večkrat na dan, da je Bog prišel iskat in reševat vse, ampak res vse , kar je izgubljeno . To je življenjska dobra novica. Pravzaprav ena najbolj pomembnih novic, kar jih obstaja. Ker je to, da me nekdo išče ter da nekdo išče izgubljeno v meni , da torej ni obupal nad mano, predstavlja verjetno najbolj pomemben, če ne celo edini pogoj, da sem dober in srečen človek, ki hoče in zmore ljubiti. Ker brez novih in novih priložnosti za nov začetek to pač ne moremo biti. Zato nas Gospod išče in nas išče vedno znova. Zato je tudi vse, karkoli že pošilja v naše življenje, njegovo iskanje. To potrebujemo, to moramo vedeti, da bi ga začeli tudi mi

Bolj kot karkoli drugega naš svet potrebuje svetnikov. Svetnikov, ja, tistih pravih svetnikov. Pa ne samo tistih, katerih slike bi postavili na oltar, tistih, ob katerih bi zadržali dih in za njihovim imenom rekli: »Prosi za nas.« Še bolj potrebujemo tistih skritih, »navadnih« svetnikov, za katere širni svet nikdar ne bo vedel. Svetnikov, ki niso nosili škofovske, ampak pastirsko palico, svetnikov, ki niso napisali velikih teoloških razprav, ampak domače naloge in dnevnike, polne izpovedi, svetnikov, ki niso vrteli sveta, ampak vijake na kolesu, svetnikov, ki niso ustvarili novega redu, ampak vsak dan skuhali mineštro, svetnikov, ki so bili zaljubljeni in negotovi, ki so razbili kozarec in zlomili srce, ki so bili umazani od blata in besed, ki so naredili veliko napak – in prosili odpuščanja, ker so vedeli, da so slabotni. Svetnikov, ki so živeli – točno tako – kot večina izmed nas. In so se trudili, da bi v svoj svet prinesli nekaj lepega in dobrega. Tako je. Svetniki niso popolni l

http://3.bp.blogspot.com Že celo desetletje je tega, kar sem jih slišal, a kakor bi bilo včeraj, mi odmevajo v mislih besede, ki jih je – morda mimogrede – izrekel profesor na fakulteti: da nas pri drugih ljudeh vedno najbolj motijo stvari, ki so pri nas samih najbolj narobe . Vedno znova se najdem v teh besedah. Ker so tako zelo resnične. In kako vem, da so resnične? Ker se vsakič, ko se spomnim teh besed, začnem pred seboj opravičevati. Hitro začnem iskati razloge, ki bi mi dokazali, da ni tako. Da sem boljši od drugih. Da so oni naredili stvari, ki jih jaz ne bi nikoli. Da jaz ne bi nikoli ravnal kot oni. Ljudje smo bojazljivci. Strahopetci pred lastno resnico . In iz tega strahu pred pogledom v ogledalo se rodi veliko slabega. Če ne drugega, obsodbe in obtožbe, ki jih nalagamo drug drugemu. Ker se bojimo lastne krivde, jo prelagamo na druge ljudi. Ker je živeti s svojo resničnostjo res težko. A še težje je to za ljudi, ki nimajo nič z njo. Tako se začnejo prepiri in tak

... za 100.000 obiskov na moji strani . Vesel sem, če na njej najdete kaj dragocenega zase, če pa ne drugega, da se v vrvežu vsakega dne vsaj za kratko ustavite in najdete pot do tiste notranje kamrice, se v njej spočijete in naberete moči za nove in nove poti. Vesel sem za vsakogar. In hvala, da me podpirate. Ko je težko in zgleda nesmiselno, me zavest, da me obiskujete, drži pokonci - da ne neham ustvarjati in se truditi. Zame, za vas. Pridite še! :)

... kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. (Lk 18,1) V življenju je nekaj res težkih stvari. Težko se je učiti. Težko je vzgajati. Težko je zapustiti staro in začeti novo. Težko je priznati poraz. Težko je odpustiti. Težko je moliti. Težko je imeti rad. To so težke stvari, ker jih ne dobimo kot večino stvari v našem svetu. Zanje je potrebna dolga pot, veliko žrtev, odpovedi, trdo garanje, tudi veliko porazov in neuspehov in obupanosti, potrebno je delo do utrujenosti . Do utrujenosti telesa in duha. Ampak ravno zaradi tega so težke stvari prave in so pomembne. Zato je za naše življenje garanje zelo pomembno. Da je delo do utrujenosti, da je molitev do utrujenosti, da je ljubezen do utrujenosti zelo pomembna. Pa ne zato, da bi se zaradi nje uničili, temveč zato, ker ravno v tem delu, molitvi, ljubezni do utrujenosti človek res rase, res zori. Spreminja se. Ker v sebi čisti in spoznava, kaj mu je res pomembno. In ker to v tem garanju tudi postaja. Zato je potrebno in vre

Simon Gregorčič ( 15. oktober 1844 - 24. november 1906) Nazaj v planinski raj Pod trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srce pa gor mi sili nazaj v planinski raj:- zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, gore še krije sneg,- zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! Glej ta dolinski svet, te zlate vinske griče, te nič, te nič ne miče njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj! In to ti nič ni mar, da dragi srčno vdani ti kličejo:"Ostani, nikar od tod, nikar!" Zakaj nazaj? Ne vprašajte zakaj! O, zlatih dni spomin me vleče na planine, po njih srce mi gine, saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, nazaj v planinski raj!

Bolezen ni stvar, ki se zgodi slučajno. Bolezen je reakcija, opozorilo, ki govori o tem, da je človeka nekaj napadlo, da je z njim nekaj narobe in da se mora začeti boriti. Da se mora začeti boriti za svoje življenje. Kako se človek bori za zdravje, za življenje? Ponavadi rečemo, da z zdravili. A dobro vemo, da to ni res. Niso zdravila tista, ki pozdravijo ali pa ne pozdravijo človeka. Zdravila lahko pomagajo. Ozdravi pa ga njegov odgovor na to njegovo stanje. Njegova odločitev , da se vrne k življenju, da se za življenje bori. Deset gobavcev je bilo očiščenih, a le eden je ozdravel. Tisti, ki se je vrnil . Zato tudi pridejo bolezni. Da opozorijo človeka, da se mora vrniti. Če se namreč ne vrne, se bodo vedno znova vračale, se bodo vedno znova spočenjale. Dlje kot bo, več jih bo. Ker življenje vedno kliče človeka. Ker življenje vedno roti človeka. In kliče ga z boleznimi: ker mora človeka opozoriti, naj se vrne, naj se spet približa temu, od česar se je oddaljil. Zato bolezni

Lep občutek je, kadar ugotovimo, da živimo tako, kot je prav, da smo res dobri in zvesti Jezusovi učenci. A pomembnejši, boljši in vrednejši od tega, pa čeprav težek in neprijeten, je občutek, ko pred evangelijem zardimo. Ko nam postane pred Jezusovimi besedami nerodno, ko nas je pred njim sram . To ni slab občutek. Čeprav se zdi drugače, je ravno ta sram, ta neprijetni občutek slabosti, trenutek, ko smo srečali Jezusa. To težko soočenje s svojimi slabostmi in napakami je srečanje z Gospodom, da, ker je to trenutek, ko smo pustili Gospodu, da vstopi v naše življenje, trenutek, ko smo pustili, da nas nagovori in se nas dotakne. In to je trenutek, ko se v nas rodi vera. Ko se pustimo Gospodu srečati. Ko se mu pustimo nagovoriti. Kajti pustimo se mu samo, če verjamemo, da nas s tem ne bo obsojal, ampak reševal. Ampak za tak občutek sramu pred Gospodom je potrebno veliko poslušati in gledati. Se je potrebno veliko spraševati in spoznavati, kdo sem v resnici. Je potrebno vedno dopusti

Vsak čas in vsak kraj in vsak človek ima svoje reveže in svoje bogataše. Kdo je bogataš? Ne tisti, ki ima vse, temveč tisti, ki ima preveč , četudi samo malo preveč. In kdo je revež? Ne tisti, ki nima ničesar, temveč tisti, ki ima premalo , pa četudi samo malo premalo. Četudi se zdi, da je tako zaradi nepravičnosti v svetu, je tako morda tudi zato, da bi se ljudje naučili ljubezni. Če bi imeli vsi vsega na pretek, ne bi potrebovali drugih ljudi. Tako pa ima nekdo nečesa preveč, da bi imel s čim izkazovati dobroto. In zato ima nekdo nečesa premalo, da bi imel zaradi česa izkazovati hvaležnost. Kajti to, česar imaš preveč, ni tvoje. Je od tistega, ki ima premalo. In česar imaš premalo, ni tvoje. Je od tistega, ki ima preveč. Tako smo drug do drugega dolžni biti reveži in bogataši. Ker se take potrebujemo. Dolžni smo poskrbeti za reveže, če smo v tem smislu bogataši. In dolžni smo prositi za pomoč, ljubezen, dobroto, če smo v tem smislu reveži. In sicer če smo bogataši ali reveži

Sveti Pavel je nekoč dejal, da imamo svoje zaklade v lončenih posodah (2 Kor 4,7). Jaz bi k temu dodal, da te naše življenjske posode niso samo lončene, torej krhke, ampak da so tudi močno luknjičaste. Vsako jutro se nam te posode sicer napolnijo s še enim dnevom. Vsak dan sproti nam je zaupano življenje, vsak dan sproti smo obdarovani z imetjem in premoženjem, ki ga imamo. Vemo pa, da bodo zvečer te posode spet prazne. V vsakem primeru. Ne glede na to, ali bomo to vodo za kaj porabili ali jo bomo poskušali čimveč zadržati, je na koncu ne bomo imeli nič več. Ni treba biti posebno moder, da pridemo do ugotovitve, da se jo potem splača uporabiti, dokler jo pač imamo. Da jo porabimo za to, da je nekaj popijemo sami, da z njo zalijemo vrt, da damo piti tistim, ki so žejni, da z njo umivamo noge in roke in obraz ali še kako drugače. Da si s to vodo pridobimo cvetlice in prijatelje in da se z njo in zaradi nje naučimo odpuščanja, dobrote in ljubezni. To je modrost preudarnega oskrbn

Prilika o izgubljenem sinu je tako lepa in tako polna sporočila, da bi jo morali brati vsak dan. Najprej zato, ker je to zgodba, ki govori o nesmrtni zaljubljenosti Boga v človeka. Ker je to zgodba, ki govori, kako nemočen je Bog pred ljubeznijo do človeka. Tako nemočen, da ga boli, ko se človek od njega oddalji. Tako nemočen, da iz ljubezni vsakokrat gre in išče človeka. In ga išče, dokler ga ne najde . In da ga takrat, ko ga gre iskat, ne gre iskat zato, da bi ga kaznoval za njegovo izgubljenost, temveč zato, da bi ga našel in ga vesel odnesel domov. Ker je iskati in najti nekoga, ki ga imaš rad , največje trpljenje in največje veselje obenem. Zato bi morali to zgodbo brati vsak dan. Ker je to zgodba o odpuščanju . O odpuščanju, ki ga vsakdo potrebuje, ker brez njega noben človek ne bi mogel živeti. Odpuščanje je namreč največji in najbolj prepričljiv dokaz o tem, da smo dragoceni in da smo vredni ljubezni . Tega potrebujemo bolj kot česarkoli drugega. Kajti ni težko vedeti,

Ko sem bral spremne besede in kritike, so jo označili za najboljšo (ali vsaj za prelomno) knjigo afriške književnosti, po kateri so se zgledovali vsi naslednji poskusi. Jaz sem jo vzel s priporočilom svoje prijateljice, ki jo je pohvalila kot vpogled v neko novo, nam na tej strani Mediterana neznano kulturo. Res je tako. Neznana , z zakoni, ki so povsem drugačni od naših, glede na našo kulturo in prepričanje kdaj celo čudni in absurdni, a v povezavi z njihovim prepričanjem in dojemanjem sveta povsem pravilni in logični. A kaj se zgodi, ko se srečata čeprav drugačna, a urejena afriška kultura in evropski kolonializem pod krščansko krinko? Rezultat je naslov te knjige. Zato je branje te knjige tako zelo koristno. Ker je njeno sporočilo predvsem to: da niso dobre in slabe kulture, temveč da so le kulture, ki si mislijo, da so boljše, in kulture, za katere se misli, da so slabše. In to je za močne kulture, kakršna je evropska, tudi zelo koristno. Za ponižnost, za spoštovanje.

Ti si zaprt sam vase in o svoji bolesti molčiš in v sivem mraku premišljaš, kako zaman hrepeniš. Poglej to tiho prirodo, ko pade jesenski mrak, tiha je s svojo usodo; postani njej enak! Postani kakor gozdovi, ki črni v zimi molče, in ko se odprejo grobovi, bodi tih ko modre goré!

Nič težkega ni ugotoviti, da vsak korak, ki ga naredim, pelje v neko smer. Toda to se zgodi v res vsakem primeru, pa čeprav gre za še tako droben, cepetajoče majhen korakec, pa če gre še za tako majhno razliko v smeri. Prav zato je pomembno, nadvse pomembno v vsakem trenutku gledati in vedeti, v katero smer gremo. Kot na morju imeti kompas in paziti, da te valovi ne odnesejo v napačno smer, pa čeprav le za centimeter v enem kilometru. Vsak centimeter je pomemben. Vsak. Kajti tudi v enem samem centimetru se lahko odloči razlika med tem, ali bom svoje življenje in življenje drugih zapravil ali pa osvobodil. Govorim o tem, da je za to, da človek krene in vztraja v pravi smeri, potrebno biti zelo dosleden. To pa je mogoče samo tako, da gledamo daleč. Da gledamo dlje od samo današnjega dne, dlje od samo trenutnega dogajanja, pa naj gre za dobro ali slabo. Sedanjost ni čista resnica, sedanjost je slepota. Resnica pa je tam daleč. In če v nas ni rešeno vprašanje, kam hočem in kaj je pomem

Dve težki življenjski spoznanji sta. Težko je, kadar človek spozna, da so v življenju prvi in zadnji sedeži. In da se na en sedež lahko usede samo en človek. A drugo, še težje spoznanje, je, da ni prvih in zadnjih sedežev, temveč da so samo sedeži, na katere moramo sesti, ker nanje ne more sesti nihče drug razen nas. Prvo spoznanje je težko, ker je kruto. Drugo pa je težko, ker je treba zanj biti svoboden. Namreč svoboden v tem, da svoje vloge na tem svetu ne jemlješ preresno in da je ne jemlješ prelahko. Da se tako zavedaš, da si na mestu, kjer si, pa naj bo to katerokoli mesto, pomemben in nenadomestljiv, da pa se po pomembnosti prav nič ne razlikuješ od katerega koli drugega človeka, pa naj sedi na kakem od ljudi bolj povzdignjenem sedežu ali na tistem, bolj potisnjenim v ozadje in zanemarjenost. Tej svobodi rečemo skromnost . Ne, ne potrebujemo je zato, ker bi naše življenje uživalo preveč časti. Ravno nasprotno. Ker svoje življenje in svojo pomembnost tako malo cenimo, jo

Zgodba pripoveduje, kako je nekoč nekdo prišel k filozofu Sokratu. »Hej, Sokrat, veš kaj vse sem slišal o tvojem prijatelju.« »Počakaj malo,« ga je prekinil modrec. »Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?«»Tri sita?« je začudeno vprašal oni. »Seveda, tri sita. Preden o nekom nekaj govoriš, je dobro, da si vzameš čas in preseješ tisto, kar želiš reči. Prvo sito je resnica. Je vse, kar si mi želel povedati o mojem prijatelju, res?« »Ne vem,« je povedal mož, »to sem slišal od drugih.« »Dobro, ne veš, ali je to res. Poskusiva z drugim sitom. To je sito dobrote. Ali je to, kar mi hočeš povedati nekaj dobrega?« Obotavljivo je odvrnil: »Ne, ravno nasprotno...« »Aha,« ga je prekinil Sokrat. »Pa vzemiva še tretje sito in vprašajva, ali je koristno, da mi govoriš o tem, kaj je moj prijatelj napravil?« »Koristno ravno ni ...« je odvrnil. »Torej,« se je nasmehnil modrec, »če to, kar mi hočeš povedati ni niti resnično niti dobro niti koristno, zakaj bi mi to rad povedal?« *

... tistega dne. Ves sončen je bil, ves svetal in lep, veter mi je šel skozi lase in skozi veje dreves, da so šelestela. V meni ni šelestelo. V meni je bilo malce bolečine, malce tišine. Kot vsakokrat, ko človek stopi na kraj, ki ni čisto navaden kraj, pa čeprav se tako zazdi na prvi pogled. Umaknil sem se pred množico. V odmaknjen kraj pod drevesi. Nekdo je bil tam pokopan, blizu krematorija, pod drevesi, ki so šelestela in niso hotela biti tiho. Ta drevesa so zrasla na krvi ljudi, ki so tam ležali. V pepelu iz njihovih kosti, zalivana s solzami so zrasla. In niso hotela biti tiho. Ker so govorila namesto tistih, ki niso mogli govoriti pred sedemdesetimi leti. Dachau . Pretreslo me je, ko sem stopil vanj. Pretreslo me je, ko sem stopil v tišino in poslušal drevesa. Pretreslo me je, ko sem gledal prazne peči in lesene pograde in žičnate ograje. Pretreslo me je, da sem človek. Ker lahko jaz, človek, živim in trpim na enakih pogradih. Ker lahko jaz, človek, nekoga položim na tak pogr

Ena zahtevnejših stvari je danes imeti stališče, stati za njim in ga jasno povedati. Čeprav danes na nas ne preži nihče, ki bi nam grozil z zaslišanji in zaporom, čeprav živimo v demokraciji in v svetu, kjer ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje in se z njim opredeliti, je to ena težjih vrlin, ki jih zmorejo le najbolj ... Kako naj rečemo? Pogumni? Nori? Trmasti? Recimo jim tisti, ki si upajo biti neprijetni. Tisti, ki si upajo vznemirjati. Tisti, ki si upajo reči, da obstajajo med nami stvari, ki niso v redu. Stvari, s katerimi se ne strinjajo. To je težko predvsem zato, ker v nas prevladuje prepričanje, da pomeni stati za svojim stališčem in zagovarjati to, v kar verjamemo, biti nekdo, ki išče prepir, ki mu nikoli nič ni všeč, ki komplicira, ki teži. In ki zato prav kmalu postane nepriljubljen. Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen. Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nik

Še vedno iščem, še vedno se trudim razumeti, kaj bi to bilo – biti duhovnik. Včasih se zbegano sprašujem, ali sploh vem, zakaj sem, kar sem, in kaj je v mojem poklicu res bistveno, res pomembno. Ni lahko priti do takega odgovora. In predstavljam si, da se taka vprašanja dogajajo tudi vam. Ampak verjamem, da je tistemu, ki dobro in iskreno išče, slejkoprej dano tudi najti odgovore na svoja vprašanja. Meni se je prvi odgovor, s katerim sem bil zadovoljen, prikazal konec prejšnjega meseca, ko sem se poslavljal iz Ajdovščine. Med mašo sem se zavedel, da bo naša zadnja stvar, ki jo bomo doživeli skupaj, blagoslov na koncu maše. In me je spreletelo: da sem vendar v župnijo prišel najprej zato, da blagoslavljam. Tudi zato, da mašujem, da pridigam, tudi da sprašujem, tudi zato, da poslušam, da molčim, tudi da trpim, predvsem pa da – tudi z vsem tem – blagoslavljam. Da blagoslavljam. Ker je to moj poklic. Ne kot duhovnika, kot kristjana. Med vsemi možnostmi in predlogi, ki mi jih daje živ

» ... bodite pripravljeni ... « (Lk 12,40) Ko vse poteka, kakor mora, ali ko se nam vsaj tako zdi, ker se ne zgodi nič, kar bi nas vsaj malce zdrznilo in v nas vsadilo dvom o pravilnosti naših odločitev ali naših dejanj, ljudje ponavadi zaspimo. Da je v redu, kot je , da smo nekaj dosegli, da uspevamo in da si zato lahko na veličastnem razgledu na svoje uspehe nekoliko odpočijemo. To ne bi bilo tako zelo napačno in usodno, če ne bi bilo življenje kot reka , ki teče in se nikdar ne ustavi, kot reka, ki nikoli več ne bo enaka kot je ta trenutek. In če ne bi bili zato taki tudi ljudje, ki vsak trenutek pijemo iz te reke. Vedno drugačni, nikoli enaki . Biti pozoren je zato za čas vsakega življenja nujnost. Vedeti, da vsakič, ko stopam do človeka, stopam do nekoga, ki ni isti kot včeraj. In da ravno zato prav nikdar s človekom ne morem ravnati po preverjenih vzorcih – kot da bi klesal mrzel kamen – temveč da sem mu sposoben prisluhniti, ga opaziti v njegovem trenutnem položaju in n

Velika je moč bogastva. A ni velika zato, ker ti prinaša vplivnost in brezskrbnost, ni velika zato, ker ti poklanja oblast, ni velika zato, ker imaš zaradi njega prav vse, kar si zaželiš, temveč zato, ker tisti, ki veliko ima, lahko veliko da . Ker si človek z njim lahko pridobi največjo moč in največje bogastvo vsega vesolja: ljubezen. Toda velika je moč bogastva. Tako velika, da lahko bogastvo postane tvoj gospodar, ti pa njegov služabnik, če ne veš, čemu je to bogastvo namenjeno. Da namreč ni namenjeno tebi, temveč vama. Da moraš zato, da bi obvladoval bogastvo, do njega vedno pristopati v dvojini, v paru z drugim človekom, vedno z mislijo nanj. Samo tako si lahko gospodar in ne služabnik svojega bogastva. Da ga deliš z drugim. Potem vaju bogastvo hrani in skrbi za vaju in vaju postopoma uči, da sta drug drugemu največje bogastvo. Potem vaju bogastvo nauči ljubiti. In ne, bogastvo ni samo denar. In če gledamo tako, potem ni nihče revež. Samo tisti, ki ne zna deliti.

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda . In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda . Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo. Kratka zbranost, preden zjutraj odhiti

Še vedno verjamem v dobroto ljudi. Zato sem prepričan, da bi večina od nas, če bi stopali po ulici ali se vozili po cesti in videli neznanca, ki potrebuje pomoč, pristopili in mu pomagali. Toda morda stvar ne bi bila več tako zelo enostavna, če bi na njegovem mestu stal človek, ki nas sovraži ali ki nam je naredil nekaj slabega. Nekako smo se naučili, da zato v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. Ali če mu jo moramo izkazati ali nam je ni treba. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. Smo tudi zgrešili bistvo dobrote in ljubezni. Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili, niti stvari, ki bi si ju morali prislužiti. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Že samo zato, ker je človek, in ne glede na to, ali si to ljubezen zasluži ali ne. Vsakdo ima pravico, da je ljubljen, da mu je izkazana dobrota. Vsakdo ima pravico, da ima nekoga, ki ga ima rad. Zato je tudi dobrota do vsak

V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ , ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove . Preprost, ranljiv, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščen na milost in nemilost volkovom. Oborožen samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje . Res je. Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov . Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Volkovi, naj se zdi še tako neverjetno, namreč jagnjeta potrebujejo za svoje življenje, da bi preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, da bi mogli živeti. Primorani so v to. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta. In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evang

V vsakih časih, posebno pa v današnjih, je verjetno najdragocenejše nekomu dati cilj . Ker je namreč tako, da cilj posvečuje vse ceste, vse korake, vse najmanjše stopinje do njega. Vse v življenju dela drugače. Cilj iz našega življenja naredi pot. Zato je tako pomembno imeti cilj in sicer imeti pravi cilj. Imeti svoj Jeruzalem . Ne zato, da ne bi nikdar zgrešil, temveč da bi imeli vsi, tudi napačni koraki, svoj smisel. Da bi z vsakim korakom nekam hodil – in da bi tja hodil zavestno. Da bi vedel – tudi ko hodiš nazaj – da je tvoja pot naprej. In bi tako vedno nekaj postajal, bi vedno nekam hodil in se nikdar ne ustavil. Kajti to Bog hoče od človeka. Ker je to človekovo življenje. Ustaviti se – to namreč za človeka pomeni začeti umirati. Toda imeti cilj ravno zato tudi pomeni, da bo pot težka. Pot do cilja – če je pravi – je vedno težka. Če pot ni težka, skoraj nikdar ni pravilna. Kajti če ni težka, to pomeni, da na njej ne rasemo, ne hodimo bližje svojemu cilju, ne živimo. Zato

Tako kot je mnogokrat v življenju, je tudi danes v evangeliju . Sama vprašanja in nobenih odgovorov. Ne od Boga, ne od Cerkve, ne od prijateljev. Nobenih odgovorov, samo vprašanja. Kdo sem jaz? Kdo je tvoj Bog? Kako si predstavljaš življenje? Kaj boš naredil z njim? Kdo ali kaj ga usmerja? Kaj je tvoj smisel in cilj? Boš prišel do njega ne glede na žrtve, ki jih bo to zahtevalo od tebe? Sama vprašanja. Najtežje od vsega je pravzaprav to, da to niso samo vprašanja iz evangelija, ki jih lahko pustimo samo za nedelje. To so vprašanja iz življenja, ki ga živimo. Poznamo jih. Vsak dan so na mizi. Vsak dan, vsak trenutek nam jih zastavlja življenje. In mi poskušamo nanja odgovarjati. Kajti iz teh naših odgovorov je pravzaprav življenje, ki ga živimo. Iz naših odločitev, ki smo jih sprejeli, iz odgovorov na Božja vprašanja človeku. Sama vprašanja. Tudi ko se soočamo z najtežjimi trenutki svojega življenja, s porazi, z boleznijo, s smrtjo, sama vprašanja. Nobenih odgovorov. Zakaj Bog ne

Za mano je težek teden. Bil je to namreč teden, v katerem so se na tnalu drugih ljudi znašle moje vrednote in prepričanja. Na vsak način so me skušali prepričati, da pač niso pravilna. Veste, da takšni dogodki človeka pretresejo in v njem vedno sprožijo burno reakcijo, s katero se seveda želi zaščititi in se obraniti tega, da bi mu vzeli to, kar človek je. Toda najzahtevnejše pri vsem skupaj je to, da obstaja velika nevarnost, da ravno te obrambne reakcije lahko uničijo to, v kar verjameš, to, kar ti si. Ko si namreč napaden, se lahko prav kmalu zgodi, da se zatečeš k nasilju. Da začneš ljudi, ki te napadajo, sovražiti, jih obsojati. Da se jih torej poskušaš lotiti na načine, s katerimi so se oni lotili tebe. Ravno to je človekov največji poraz in največja zmaga tistih, ki so te napadli. Ker tako postaneš eden od njih. Verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega , da je vsak zato vreden odpuščanja in novega začetka , je v takih trenutkih presneto težko. A je edino, kar te obvar

V novi cerkvi na Kočevski Reki, v kraju, za katerega vsi vemo, kaj se je dolga leta v njem dogajalo, stoji čudovit oltar, na katerem je izrezljan napis » Usmili se vseh, Gospod «. Ta napis me je presunil. Ker je bil to napis, ki se ni izogibal bolečini nad vsem, kar se je tam zgodilo, in ker je bil to napis, ki je taisto bolečino končeval ne z obsodbo, ampak prošnjo. Prošnjo za usmiljenje do tistih, ki so morili, in tistih, ki so bili umorjeni, na telesu ali na duhu. Drugi razlog, zaradi katerega me je ta napis presunil, pa je bilo to, da sem bil vanj – če sem hotel ali ne – vključen tudi jaz. Da, tudi jaz, ki sem mislil, da sem tako daleč od vseh teh krajev in dogodkov. Pa nisem. Ker se enake ali vsaj podobne stvari kot takrat na tem kraju dogajajo tudi v mojem tukaj in zdaj. »Usmili se vseh, Gospod,« je pisalo. Vseh. Tistih, ki so ubijali, in tistih, ki so bili ubiti. In tudi mene, ker sem tudi jaz med njimi. Kajti ko enkrat pridemo na tak kraj, pred oltar, moramo začutiti,

Da sem prebral tole sijajno knjigo francoske profesorice filozofije, sem porabil slabega pol leta. Pa ne zato, ker bi bila knjiga slaba ali naporna, temveč ker od bralca zahteva veliko časa, ko jo začne brati. Da torej ne preleti par strani, kolikor pač dopuščajo trudne oči, preden se pogrnejo z rjuho, temveč spočitost, malce več časa in predvsem globoko željo po raziskovanju človekovih vsakdanjosti, ki pa skrivajo veliko več kot samo neko banalnost. Na koncu sem vesel, da sem vztrajal. Pa ne toliko zaradi konca knjige - ki bi bil v mojem scenariju veliko bolj drugačen - kolikor zaradi poteka, na trenutke upočasnjenega risanja vsakdanjosti vsakdanjih ljudi, drugič spet hitrega odvijanja dogodkov teh istih oseb, prepletenega z nekoliko filozofskimi razmišljanji o početju povsem vsakdanjih stvari, ki spregovorijo o naši smeri mišljenja in življenja. Na trenutke sem užival, na trenutke trpel. Ker je pač treba tudi nekaj trpljenja, da se prebiješ tudi skozi lastne poglede na stvari,

Oh, kaj misliti, čutiti mora sleherno srce! Oh, kaj mora vse prebiti, predno v črno zemljo gre? In ko leže pod gomilo, ali misli, čuti kdo, kaj je mislilo, čutilo v jami zdaj srce hladno? Smrtni dan — brezupno vpitje, dan pogrebni — jok v očeh, žal spomin, ko grob zakrit je, dolgčas, hladnost, zopet smeh. Ta in oni čez gomilo stopi — kdo se meni kaj, kaj; je mislilo, čutilo to srce, trohneče zdaj!

Rimski stotnik , vajen bojevanja in zmagovanja, nenazadnje pride pred boj, ki ga presega, pred bitko, za katero ve, da je ne more dobiti. Ne more premagati bolezni svojega služabnika. Ne more, nima moči. Poznate občutek. Mnogo življenjskih situacij je, ko se znajdemo pred bitko, za katero vemo, da je sami ne moremo dobiti. To so bitke s silami in močmi, ki nas presegajo, pa naj bodo to bitke zunaj ali znotraj našega srca. In to so odločilne bitke našega življenja. Ne tiste, v katerih je rezultat odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak tiste, v katerih smo nemočni. Ker odločitve v njih odločajo o smeri in rezultatu našega življenja. Ena od takih bitk se bije znotraj našega časa, tako okuženega z boleznijo vsakovrstnega zla, pa naj gre za sovraštvo, egoizem, obup ali kaj drugega. Mnogo ljudi je že ujela ta bolezen, mnogo ljudi, ki jih poznamo, s katerimi se dnevno srečujemo. In pred njo se vsi čutimo zelo nemočni. Tako zelo, da nas ima, da bi nehali verjeti v to, kar smo verje

Kar je res pomembno, je, da imaš brata in da imaš Boga. Iz tega se hrani tvoje življenje. Ker je človek najbolj nenasitljivo lačen, iztrošen in izmučen, ko je ločen od bratov in od Boga. Zato – namreč zavoljo človekovega preživetja – je Bog moral ustvariti evharistijo. Imeti brata in imeti Boga, to je namreč evharistija . Zato je Gospod hotel, da pridemo skupaj in damo, kar imamo. Drugemu, Bogu. Četudi je malo, a da damo: samega sebe, svoj čas, svojo prisotnost, svojo moč in svojo slabotnost. Svoj kruh in svoje vino. To je naša evharistija. Po tem postane Gospod resničen in prisoten. In nas začne hraniti, nam vlivati moči. Namreč tako, da pomnoži našo borno človeško ljubezen ter stori, da se – ne da bi vedeli za to – širi po vsem svetu in hrani vse ljudi; da se množi po naših malih in slabotnih dejanjih, ki jih je napolnil s svojo prisotnostjo. Imeti brata in imeti Boga, to je evharistija. Ko postanemo drug drugemu brat, ker smo dobili Boga. Ko postanemo drug drugemu Božja podoba

In se je odpela Evrovizija 2013. Ne glede na to, koliko govorjenja čez to, da Eurosong sploh ni več EuroSONG, temveč EuroSHOW, ta še vedno pritegne 100 ali več milijonov gledalcev po vsem svetu. Tudi Slovence. Tudi tisti, ki pravijo, da bi se morali že davno umakniti in da tega tekmovanja ne gledajo več, vedno vsaj s koncem očesa pogledajo, kako je kaj šlo "naši", kdo je zmagal in podobno. Tako pač je. Eurosong ima svoj čar, ker to ni navadno pevsko tekmovanje, temveč nekaj veliko več. Zmagati na Eurosongu oziroma na njem doseči spodobno uvrstitev ni nikoli bilo postranska tema. Tiste tri minute na odru so bile vedno ponos ali poraz naroda, ki ga je predstavljal glasbenik na njem. Ne, nikdar ni šlo samo za "eno od tekmovanj", temveč nekaj veliko več. Upam si reči: nekaj, kar je takoj za spopadi v velikih športnih igrah z žogo. Pa pomislite, kakšna evforija vlada med ljudstvom, ko gre za "nedolžen" prijateljski spopad med Slovenijo in Hrvaško v nogometu, ko

Nedelja Svete Trojice je za nas vedno zelo nevarna. Namreč zato, da bi podobo Boga ravno zaradi njene skrivnostnosti naredili zelo abstraktno, oddaljeno – in posledično tudi nepomembno. Da bi ob podobi Treh, ki so Eno, in Enega, ki so Trije, preprosto zamahnili z roko in dejali: »Pustimo to, tega ne razumem.« Zato je to zelo nevarno. Ker bi potem zanemarili, kar v naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli zanemariti nikdar. Da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik . In če poskušamo doumeti, zakaj naš Bog mora biti skupnost, potem bomo razumeli, zakaj tudi ljudje, ki smo – tako verjamemo – ustvarjeni po podobi Boga, moramo biti skupnost. Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato je tudi človek lahko človek samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot človek sta tisto, kar sta, ko začenjata ljubiti . In tega se naučimo samo v skupnosti.   Skupnost pa seveda ni samo nekaj ljudi, zbranih na kup. Skupnost pomeni ustvarjati vezi. Vezi med različnimi ljudmi, vezi med ljudmi, ki so