Preskoči na glavno vsebino

O minljivosti

http://sender11.typepad.com

Minljivost ponavadi jemljemo precej tragično. Misel o tem, da smo kot ljudje minljivi, večinoma odrivamo iz svojega življenja. Razen takrat, ko nam je hudo. Takrat si minljivosti želimo, še več, takrat minljivost celo potrebujemo. Kajti takrat nas le upanje, da bo to težko minilo, opogumlja, nas dela svobodne. Toda tudi kadar je lepo, kadar nam vse uspeva, kadar se počutimo kot zmagovalci, potrebujemo minljivost, kajti tudi v tem nas šele minljivost dela svobodne: da se namreč ne upijanimo z iluzijo, da bo vedno tako.

Ta svoboda je pomembna stvar. Samo svoboden človek namreč živi, kakor je prav in ne kakor mu narekujejo ljudje, uspehi, javno mnenje in še kaj. Zato nas Gospod dela svobodne prav z minljivostjo vsega, kar je človeškega v nas. Da bi v življenju iskali in se odločali za večno in ne za minljivo. Kajti vse, prav vse, kar je človeško, bo minilo. In človeško je vse, v čemer ni ljubezni. Vse, kar se zdi kot lepo in dobro, in vse, kar se zdi kot zlo in slabo. To nam govori življenje samo. Vsi porazi, ki jih doživljamo, vsa razočaranja, vse bolečine, vse to je minevanje tega, kar je v nas človeškega.

In prav to nam pomaga živeti. Namreč dejstvo, da bo vse, kar je brez ljubezni, minilo. Nam pomaga izbirati, se odločati, nam pomaga gledati naprej. Bodisi tedaj, kadar izkoriščamo, preganjamo, delamo krivice, kadar ravnamo sebično, kadar grešimo v jezi in nevoščljivosti in sovraštvu, bodisi tedaj, ko vse to delajo ljudje nam. Vse to bo minilo, vse to bo propadlo. V nas in v drugih ljudeh, da, v vseh konkretnih ljudeh mojega življenja, pa naj bodo to še tako težki, še tako zlobni in sovražni ljudje.

To mi pravi vera. In v tej veri je življenje. Če namreč kdo nima te vere, ne more živeti. Ne more namreč odpuščati. Ne more upati, niti ne zaupati ljudem. Se ne more dvigniti iz porazov sebe ali drugih ljudi, ne more začeti na novo. Ne vidi smisla v dobroti in zvestobi. Ne more imeti rad.

Zato nas minljivost rešuje. Kajti v tem, v čemer kot ljudje umiramo, vstajamo, smo oživljeni kot novi, Božji ljudje. Postajamo bolj ljudje, bolj Božji, bolj večni. Ker zaradi minevanja iščemo neminljive stvari, na katere bi se oprli. In prav to je začetek življenja.

Vsi ti lepi in vsi ti grdi kamni našega življenja bodo namreč nekoč porušeni. Porušila jih bo ljubezen.

Komentarji

  1. Razumeti in doumeti minljivost je modrost :) koliko bolečine in veselja ne izpitega do dna; koliko zakajev brez odgovora – vse to mora z našo osebo umreti, da bo zagledalo novo luč onstranskosti in da bo Bog sam za vse pravično povrnil … Modrost nikoli ni zaprta sama vase ;)ko zmoremo prepoznati minljivost kot voljo Boga Očeta, nas to rešuje prenekaterih skrbi in stranpoti. Utrjuje se božje prijateljstvo, kar je najpomembnejše.
    Marko, globoko pomenljive so vse tvoje na blogu zapisane besede podobne Jezusovemu nauku, "naj bo tisti, ki je največji, vsem služabnik". Hvala Ti, Marko, ker se lahko učimo pri tebi in hranimo svoja srca s tvojimi besedami za srce, in nam pomagajo prepoznavati minljivost kot dobro in nujno potrebno za začetek novega življenja. Ljudje smo tako kot Jahve goreči grm, ki gori pa ne izgori v ljubezni... Ob tem pa nikakor ne smemo pozabiti na Jezusovo priporočilo sedemkratnega odpuščanja na dan in ljubiti kakor nas On ljubi sam. To moremo in moramo vzeti dobesedno. Torej zares. Čas za vse to – je čas posvečen Gospodu. Vsi smo grešniki, obteženi z lastno in skupno krivdo. Verska resnica, da nas po smrti čaka vstajenje in večno življenje, je v obrazcu veroizpovedi postavljena čisto na konec. Le zakaj?


    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n