Preskoči na glavno vsebino

Kar je izgubljeno

(El Greco: Alegorija)
Koliko stvari v življenju se izgubi ... Pomislimo, kaj nam leži na srcu. Izgubljene priložnosti. Izgubljeni ljudje, sorodniki, prijatelji. Izgubljene besede. Izgubljeno zaupanje. Izgubljeni cilji, izgubljeno upanje. Izgubljena, prevarana, pozabljena ljubezen.

Prosim, napnimo ušesa. Moramo slišati in moramo slišati večkrat, večkrat na dan, da je Bog prišel iskat in reševat vse, ampak res vse, kar je izgubljeno. To je življenjska dobra novica. Pravzaprav ena najbolj pomembnih novic, kar jih obstaja. Ker je to, da me nekdo išče ter da nekdo išče izgubljeno v meni, da torej ni obupal nad mano, predstavlja verjetno najbolj pomemben, če ne celo edini pogoj, da sem dober in srečen človek, ki hoče in zmore ljubiti. Ker brez novih in novih priložnosti za nov začetek to pač ne moremo biti.

Zato nas Gospod išče in nas išče vedno znova. Zato je tudi vse, karkoli že pošilja v naše življenje, njegovo iskanje. To potrebujemo, to moramo vedeti, da bi ga začeli tudi mi iskati. Ker iskati ga pomeni živeti. Iskati ga pomeni upati. Ker iskati ga v vsem pomeni verovati. Iskati ga v vsem, predvsem pa v vsakomur, pomeni ljubiti.

To iskanje ni neumno. Iskati Gospoda povsod, tudi tam, kjer si mislimo, da ga ni, je za človeka toliko pomembno kot jesti ali piti vodo. Ne pretiravam. Kdor ga ne išče, se ne more pogovarjati, ne more sodelovati, ne more odpuščati, preprosto ne more živeti z drugimi ljudmi. Kdor ga ne išče, ostane brez upanja, brez smisla, kar je isto kot umreti. Zato je v tem iskanju naše življenje, naše preživetje kot človeka.

To iskanje ni brez smisla. Gospod je povsod. V vsakem dogodku, v vsakem srečanju, v vsaki osebi. Res, v prav vsaki osebi. In On želi, da ga iščemo povsod, ker je to naša pot. On želi, da v vsak dogodek, v vsako srečanje, v vsako osebo polagamo svojo luč, svoje upanje, da v vsem in vsakem iščemo dobro. Ker bo potem v tej luči pred nami zažarel. Človek in Bog. Naš smisel, naše upanje.

In glejte, samo tako se da preživeti.

Komentarji

  1. Gospod je povsod? V vsaki osebi? V pornesi La Toyi je Bog? V ženski ki prešuštvuje z župnikom je Bog? V kleriku, ki se prepušča grehom Sodome je Bog? V Miloševiču je Bog? V Satanu je Bog?
    Kaj pa sveta spoved? Kaj pa greh, ki nas oropa posvečujoče milosti in ljubezni?

    OdgovoriIzbriši
  2. Je Bog. Bog, ki ga je treba najti, ker ga je toliko stvari (grehov) skrilo. Bog, ki ga bodo ti ljudje našli v sebi, ko ga bomo našli mi.
    Razen v satanu. Satan ni oseba. Satan je zlo.
    In ja, mislim, da je spoved tista luč, ki nam ponovno pokaže Boga v nas. Boga, ki smo ga z grehi založili, ma iz nas ni izginil nikoli.

    OdgovoriIzbriši
  3. Satan ni oseba? Kaj pravi Cerkev?

    KKKC
    597. Zakaj sklenemo s prošnjo: "Temveč reši nas hudega"?

    Hudo označuje osebo satana, hudobnega duha, ki se upira Bogu in "zapeljuje vesoljni svet" (Raz 12,9). Kristus je že dosegel zmago nad hudičem. Toda mi prosimo, da bi bila človeška družina osvobojena satana in njegovega delovanja. Prosimo tudi za dragoceni dar miru in za milost, da bi vztrajno pričakovali Kristusov prihod, ki nas bo dokončno osvobodil hudega.

    74. Kaj je padec angelov?

    Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi, o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na hudičem.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pardon, satan ni ČLOVEŠKA oseba. Sicer pa z osebo mislim človeka.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n