Preskoči na glavno vsebino

Kar je izgubljeno

(El Greco: Alegorija)
Koliko stvari v življenju se izgubi ... Pomislimo, kaj nam leži na srcu. Izgubljene priložnosti. Izgubljeni ljudje, sorodniki, prijatelji. Izgubljene besede. Izgubljeno zaupanje. Izgubljeni cilji, izgubljeno upanje. Izgubljena, prevarana, pozabljena ljubezen.

Prosim, napnimo ušesa. Moramo slišati in moramo slišati večkrat, večkrat na dan, da je Bog prišel iskat in reševat vse, ampak res vse, kar je izgubljeno. To je življenjska dobra novica. Pravzaprav ena najbolj pomembnih novic, kar jih obstaja. Ker je to, da me nekdo išče ter da nekdo išče izgubljeno v meni, da torej ni obupal nad mano, predstavlja verjetno najbolj pomemben, če ne celo edini pogoj, da sem dober in srečen človek, ki hoče in zmore ljubiti. Ker brez novih in novih priložnosti za nov začetek to pač ne moremo biti.

Zato nas Gospod išče in nas išče vedno znova. Zato je tudi vse, karkoli že pošilja v naše življenje, njegovo iskanje. To potrebujemo, to moramo vedeti, da bi ga začeli tudi mi iskati. Ker iskati ga pomeni živeti. Iskati ga pomeni upati. Ker iskati ga v vsem pomeni verovati. Iskati ga v vsem, predvsem pa v vsakomur, pomeni ljubiti.

To iskanje ni neumno. Iskati Gospoda povsod, tudi tam, kjer si mislimo, da ga ni, je za človeka toliko pomembno kot jesti ali piti vodo. Ne pretiravam. Kdor ga ne išče, se ne more pogovarjati, ne more sodelovati, ne more odpuščati, preprosto ne more živeti z drugimi ljudmi. Kdor ga ne išče, ostane brez upanja, brez smisla, kar je isto kot umreti. Zato je v tem iskanju naše življenje, naše preživetje kot človeka.

To iskanje ni brez smisla. Gospod je povsod. V vsakem dogodku, v vsakem srečanju, v vsaki osebi. Res, v prav vsaki osebi. In On želi, da ga iščemo povsod, ker je to naša pot. On želi, da v vsak dogodek, v vsako srečanje, v vsako osebo polagamo svojo luč, svoje upanje, da v vsem in vsakem iščemo dobro. Ker bo potem v tej luči pred nami zažarel. Človek in Bog. Naš smisel, naše upanje.

In glejte, samo tako se da preživeti.
Oznake:

Komentarji

  1. Tomaž8. 11. 13, 20:10

    Gospod je povsod? V vsaki osebi? V pornesi La Toyi je Bog? V ženski ki prešuštvuje z župnikom je Bog? V kleriku, ki se prepušča grehom Sodome je Bog? V Miloševiču je Bog? V Satanu je Bog?
    Kaj pa sveta spoved? Kaj pa greh, ki nas oropa posvečujoče milosti in ljubezni?

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaplan Marko9. 11. 13, 12:24

    Je Bog. Bog, ki ga je treba najti, ker ga je toliko stvari (grehov) skrilo. Bog, ki ga bodo ti ljudje našli v sebi, ko ga bomo našli mi.
    Razen v satanu. Satan ni oseba. Satan je zlo.
    In ja, mislim, da je spoved tista luč, ki nam ponovno pokaže Boga v nas. Boga, ki smo ga z grehi založili, ma iz nas ni izginil nikoli.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tomaž9. 11. 13, 17:00

    Satan ni oseba? Kaj pravi Cerkev?

    KKKC
    597. Zakaj sklenemo s prošnjo: "Temveč reši nas hudega"?

    Hudo označuje osebo satana, hudobnega duha, ki se upira Bogu in "zapeljuje vesoljni svet" (Raz 12,9). Kristus je že dosegel zmago nad hudičem. Toda mi prosimo, da bi bila človeška družina osvobojena satana in njegovega delovanja. Prosimo tudi za dragoceni dar miru in za milost, da bi vztrajno pričakovali Kristusov prihod, ki nas bo dokončno osvobodil hudega.

    74. Kaj je padec angelov?

    Ta izraz pove, da so bili satan in drugi zli duhovi, o katerih govorita Sveto pismo in izročilo Cerkve, najprej dobri angeli, ki jih je ustvaril Bog. A postali so zlobni, ker so s svobodno in nepreklicno izbiro odklonili Boga in njegovo kraljestvo; tako so začeli pekel. Padli angeli skušajo pridružiti človeka svojemu uporu zoper Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja svojo gotovo zmago na hudičem.

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaplan Marko11. 11. 13, 16:34

    Pardon, satan ni ČLOVEŠKA oseba. Sicer pa z osebo mislim človeka.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več