Preskoči na glavno vsebino

Verujem v Kristusa, verujem v Življenje

vir: wikipedia
Tisti res pravoverni in tradicionalni judje na svoje čelo in levo roko še vedno pred vsako jutranjo molitvijo zavežejo drobne škatlice (ki jim rečejo filakteriji), v katerih je pergamentni svitek. Na njem je zapisan odlomek iz Postave, ki pravi, da jih je Gospod izpeljal iz Egipta z močno roko. Da jih je Gospod rešil. Zavežejo jih tja, da bi jim bile te besede vedno pred očmi. Da bi se jih spomnili.

Čeprav tega niso doživeli sami, je ta spomin za jude ključna stvar. Kajti oni se hočejo in se morajo – če želijo ostati judje – vedno spominjati, da je njihov Bog Bog, ki rešuje. Ker je to dejstvo, in sicer odločilno dejstvo. Dejstvo, zaradi katerega še živijo. Dejstvo, zaradi katerega obstajajo, ker brez njega ne bi več. Konkretni dogodek iz njihove zgodovine utemeljuje, da je to res. Da to ni samo praznoverje, ampak resnica, ki se vsakič, ko se je spominjajo, zgodi še enkrat. Da, Bog jih ob vsakem spominu reši še enkrat. In sicer iz najhujše smrti vseh smrti: smrti upanja.

Rešuje jih spomin, da. Če človek nima spomina, nima nikakršne opore. Nima ničesar, na kar bi se zanesel, ničesar, na čemer bi lahko gradil. Nima temeljev. In če tega nima, blodi. Zato človek potrebuje nekaj, kar ga spominja pomembnih stvari. Kajti v življenju pride preveč situacij, ki ga nagibajo k pozabljanju. In pozabljanje je umiranje.

Kristjani sicer nimamo filakterija, imamo pa križ. Imamo Sveto pismo, zakramente, molitev, blagoslovljeno vodo. Imamo evharistijo, vsak dan, vsako nedeljo se zbiramo ob njej. Ker jo potrebujemo, da bi se spomnili. Česa? Da bi se spomnili in ne pozabili »Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega.« (2 Tim 2,8)

Da ne bi sredi življenja, v katerem je tako veliko smrti, tako veliko porazov, tako veliko zla in brezupa, da ne bi sredi vsega težkega pozabili Boga, ki premaguje smrt. Boga, ki bo vse zlo, zlo nas in drugih ljudi, preživel. Boga, ki bo preživel v naših mrtvih odnosih. Boga, ki bo premagal našo smrt v navidez nerešljivih situacijah. Boga, ki bo premagal občutek, da nekoga ne moremo niti videti, kaj šele, da bi mu odpustili. Boga, ki bo premagal naš odpor, naše sovraštvo in sovraštvo drugih do nas. Boga, ki bo premagal vse, v čemer kot ljudje umiramo.

Da ne bi pozabili, da je Bog z nami in da bo premagal vse, prav vse smrti našega življenja. Ker se je to že zgodilo. In ker se to dogaja vsakič, ko se tega spomnimo.

Spominjati se tega, spominjati se Boga, in sicer Boga, ki premaguje smrt, vedno in povsod, v vsaki situaciji dneva, pri vsaki misli, pri vsaki odločitvi, je za nas ključna stvar. Je tisto, zaradi česar smo kristjani ali pa nismo. Je tisto, kar gradi našo identiteto, naše upanje, naše veselje. Je tisto, zaradi česar kot ljudje preživimo. Je tisto, zaradi česar se ob porazih dvignemo in začnemo znova. Je tisto, zaradi česar odpustimo. Je tisto, zaradi česar imamo še vedno radi ljudi, četudi so nas razočarali. Je tisto, zaradi česar sploh še živimo, četudi smo brez vsega.

Brez tega spomina nimamo ničesar. Kajti brez tega spomina te v življenju premaga smrt.

Zato je ta spomin naše življenje: »To delajte v moj spomin.«

Komentarji

  1. Včeraj sem govorila z misijonarjem, ki je v teh dneh na obddihu v Sloveniji. Rekel je: veš pri nas je edina rešitev samo vsakdanje priporočilo Bogu in nič drugega. Če padeš, se porežeš... V Afriki te samo Bog lahko reši in nihče drug... Ja, da bi imeli tako vero v Boga, kot jo ima misijonar, ki ve da njegovo življenje odvisno samo od NJEGA in ne od zdravnikov, tuje pomoči...

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne znam tako lepo pisati, me pa vaše besede vedno na novo izjemno nagovore, zato vstrajam v položaju, čeprav se velikokrat sprašujem o smislu mojega življenja. Zakaj ne vidim odgovora na obzorju.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j