Bolj kot karkoli drugega naš svet potrebuje svetnikov. Svetnikov, ja, tistih pravih svetnikov. Pa ne samo tistih, katerih slike bi postavili na oltar, tistih, ob katerih bi zadržali dih in za njihovim imenom rekli: »Prosi za nas.« Še bolj potrebujemo tistih skritih, »navadnih« svetnikov, za katere širni svet nikdar ne bo vedel. Svetnikov, ki niso nosili škofovske, ampak pastirsko palico, svetnikov, ki niso napisali velikih teoloških razprav, ampak domače naloge in dnevnike, polne izpovedi, svetnikov, ki niso vrteli sveta, ampak vijake na kolesu, svetnikov, ki niso ustvarili novega redu, ampak vsak dan skuhali mineštro, svetnikov, ki so bili zaljubljeni in negotovi, ki so razbili kozarec in zlomili srce, ki so bili umazani od blata in besed, ki so naredili veliko napak – in prosili odpuščanja, ker so vedeli, da so slabotni. Svetnikov, ki so živeli – točno tako – kot večina izmed nas. In so se trudili, da bi v svoj svet prinesli nekaj lepega in dobrega.
Tako je. Svetniki niso popolni ljudje, niso supermeni. Svetniki so ljudje iz krvi in mesa, kakor mi vsi. Ker biti svetnik ne pomeni biti nekaj nečloveškega, ampak nasprotno: biti nekaj najbolj človeškega. Biti najbolj človek, kar si lahko, v vsem dobrem in slabem, kar to pomeni.
Zato je svetnik lahko prav vsak od nas. Ne samo to. Vsak od nas ima en sam poklic, in sicer poklic svetnika. Vsi smo bili izbrani za svetnike, in to tam, kjer smo, v tem, kar smo – ker svet ne potrebuje samo svetih duhovnikov, škofov in papežev, ampak tudi in morda še bolj kot te svetih smetarjev, čistilk, kuharjev, učiteljev, stevardes, nogometašev, trgovcev, bančnikov, politikov, tudi svetih brezposelnih, najbolj pa svetih v dveh najlepših poklicih na svetu: svetih mater in očetov.
Svet globoko potrebuje svetnikov, ker globoko potrebuje Boga. Boga in njegove ljubezni. In svetniki so tisti, ki prinesejo Boga in njegovo ljubezen v ta svet. Ne tako, da bi si mislili, da so oni Bog, temveč tako da sami potrebujejo Boga – in to tako močno, da ga zato strastno iščejo v dogodkih in v ljudeh svojega vsakdanjika. Iščejo tako, da se borijo za pravico, da premagajo svoje želje in ustrežejo drugemu, da v skrbeh bedijo do poznih ur, da odpustijo in prosijo odpuščanja, da se smejijo, da se zabavajo, da znajo pokloniti čas in sposobnosti; da so iskreno to, kar so.
Res, nič kaj posebnega. In vendar nekaj izjemnega. Ker biti svetnik sicer pomeni biti navaden, a ne pomeni biti povprečen človek. Pomeni namreč dati vse od sebe, pomeni truditi se, pomeni vztrajati, ko drugi obupajo. Pomeni vstati, ko si padel, in iti naprej, ko bi lahko spal. Pomeni kričati, ko drugi molčijo, in molčati, ko drugi kričijo. Pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo. Pomeni gledati, ko drugi mižijo, in ponuditi roko, ko drugi stiskajo revolver. Pomeni biti človek, točno. To pa je nekdo, ki je vzel evangelij zares. Ne tisti, ki ga je docela izpolnil, a tisti, ki ga je vzel zares.
In samo to pomeni biti svet. Nič več, nič manj. Odpreti Bogu vrata v ta svet, da se v njem spet učloveči. Tam, kjer si ti.
Tako je. Svetniki niso popolni ljudje, niso supermeni. Svetniki so ljudje iz krvi in mesa, kakor mi vsi. Ker biti svetnik ne pomeni biti nekaj nečloveškega, ampak nasprotno: biti nekaj najbolj človeškega. Biti najbolj človek, kar si lahko, v vsem dobrem in slabem, kar to pomeni.
Zato je svetnik lahko prav vsak od nas. Ne samo to. Vsak od nas ima en sam poklic, in sicer poklic svetnika. Vsi smo bili izbrani za svetnike, in to tam, kjer smo, v tem, kar smo – ker svet ne potrebuje samo svetih duhovnikov, škofov in papežev, ampak tudi in morda še bolj kot te svetih smetarjev, čistilk, kuharjev, učiteljev, stevardes, nogometašev, trgovcev, bančnikov, politikov, tudi svetih brezposelnih, najbolj pa svetih v dveh najlepših poklicih na svetu: svetih mater in očetov.
Svet globoko potrebuje svetnikov, ker globoko potrebuje Boga. Boga in njegove ljubezni. In svetniki so tisti, ki prinesejo Boga in njegovo ljubezen v ta svet. Ne tako, da bi si mislili, da so oni Bog, temveč tako da sami potrebujejo Boga – in to tako močno, da ga zato strastno iščejo v dogodkih in v ljudeh svojega vsakdanjika. Iščejo tako, da se borijo za pravico, da premagajo svoje želje in ustrežejo drugemu, da v skrbeh bedijo do poznih ur, da odpustijo in prosijo odpuščanja, da se smejijo, da se zabavajo, da znajo pokloniti čas in sposobnosti; da so iskreno to, kar so.
Res, nič kaj posebnega. In vendar nekaj izjemnega. Ker biti svetnik sicer pomeni biti navaden, a ne pomeni biti povprečen človek. Pomeni namreč dati vse od sebe, pomeni truditi se, pomeni vztrajati, ko drugi obupajo. Pomeni vstati, ko si padel, in iti naprej, ko bi lahko spal. Pomeni kričati, ko drugi molčijo, in molčati, ko drugi kričijo. Pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo. Pomeni gledati, ko drugi mižijo, in ponuditi roko, ko drugi stiskajo revolver. Pomeni biti človek, točno. To pa je nekdo, ki je vzel evangelij zares. Ne tisti, ki ga je docela izpolnil, a tisti, ki ga je vzel zares.
In samo to pomeni biti svet. Nič več, nič manj. Odpreti Bogu vrata v ta svet, da se v njem spet učloveči. Tam, kjer si ti.
"Svet globoko potrebuje svetnikov, ker globoko potrebuje Boga"
OdgovoriIzbriši... in zato nam mora praznik Vseh svetih pomeniti ne le tolažbo, ampak tudi moč; za nekaj velikega smo se rodili. V siju Večnosti dobiva moje/tvoje življenje svoj smisel. Vprašanje je le, če je ta veličastna vizija večnosti vedno pred mojimi/tvojimi očmi: ne za strah, ampak da prav izbiram in prav usmerjam svoj korak.Za svojo/tvojo večnost živim/š danes. vsak dan mi je v ta namen podarjen :)
Svetost je odločitev,
OdgovoriIzbrišini danost...,
je odločitev in božja milost,
je trda pot ponižnosti,
pot neprestanega odločanja za Boga.
Bog me kliče k svetosti,
mi jo želi,
ker mi želi biti blizu,
želi, da postanem deležna njegove svetosti,
svoboda odločitve pa ostaja v mojih rokah.
Kakšna odgovornost!
Brez trdne odločitve ZA svetost,
ne bo šlo.