Besede za srce

Bolj škandalozno, kot si lahko tako mimogrede predstavljamo, je ta prizor v jaslicah, povsem nezaslišano je, da je Bog postal človek, saj je namreč tako postal do potankosti podoben človeku, ki danes hodi mimo naše hiše, človeku, ki mi danes ni pustil spati, človeku, s katerim sem se za praznike skregal. Zato je to svojevrsten škandal: ker je zaradi tega dogodka (vsaj za kristjane) prav vsaka oseba mojega življenja postala dragocena, ker je vsaka postala prostor njegovega utelešenja, tudi tista, ki ji ne bi pripisal nikakršne svetosti.  Bog – otrok  Ampak še bolj škandalozno od tega je, da je Bog stopil na svet kot navaden, majhen, nemočen otrok . In da se je tako prepustil v varstvo ne samo prestrašeni Mariji in zmedenemu Jožefu, ampak tudi starčku Simeonu, ki ga je tudi »vzel v naročje«, pa prerokinji Ani in verjetno še komu, ki je tistega dne hodil po Jeruzalemu.  Ne pojdimo tako hitro mimo tega dogodka. To, da je napol slep starec v templju nekega otroka, ko ga je sprejel v naročj

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …  Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …  Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo . Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava . Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetleje kakor

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)  Življenje je dar  Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bistvu dar ,

Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč , človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …  Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.  Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pride tako,

Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo . Pa nas vendarle vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinokrat prav nenamenoma, z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Kar naprej nas hodijo spraševat: »Kdo si ti?« (Jn 1,19) in hudo je, ker so vse to vprašanja, ki se jim ne moremo ogniti, in še bolj, ker velikokrat spočnejo odgovore, ki nam niso všeč.  Čas ogledala  Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker se zagleda v najbolj boleči del našega življenja, v neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.  Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?«, groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo toliki mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas , tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3)  Dobra novica …  V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z nami novo