Preskoči na glavno vsebino

V naročje


Bolj škandalozno, kot si lahko tako mimogrede predstavljamo, je ta prizor v jaslicah, povsem nezaslišano je, da je Bog postal človek, saj je namreč tako postal do potankosti podoben človeku, ki danes hodi mimo naše hiše, človeku, ki mi danes ni pustil spati, človeku, s katerim sem se za praznike skregal. Zato je to svojevrsten škandal: ker je zaradi tega dogodka (vsaj za kristjane) prav vsaka oseba mojega življenja postala dragocena, ker je vsaka postala prostor njegovega utelešenja, tudi tista, ki ji ne bi pripisal nikakršne svetosti. 

Bog – otrok 

Ampak še bolj škandalozno od tega je, da je Bog stopil na svet kot navaden, majhen, nemočen otrok. In da se je tako prepustil v varstvo ne samo prestrašeni Mariji in zmedenemu Jožefu, ampak tudi starčku Simeonu, ki ga je tudi »vzel v naročje«, pa prerokinji Ani in verjetno še komu, ki je tistega dne hodil po Jeruzalemu. 

Ne pojdimo tako hitro mimo tega dogodka. To, da je napol slep starec v templju nekega otroka, ko ga je sprejel v naročje, prepoznal kot »Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,30-32), je zgovorna stvar, tudi za nas, ki so nam ljudje dnevno izročeni v varstvo, ki nam jih polagajo v naročje – da bi v njih spoznali Njega. 

Varuhi Deteta 

Kot otroci namreč hodijo ljudje v naše življenje, proseč časa, prostora v našem hitenju, v pozornosti, v strahu, niso vedno glasni in vsiljivi, včasih jih težko opazimo, včasih niti ne vemo, da česa potrebujejo. Toda vsi ti ljudje so nam izročeni v varstvo kot neznani Božji otrok sredi jeruzalemskega templja, jokajoči, nebogljeni, pomoči potrebni otrok. Da bi tudi v njih spoznali »Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom,« ki vedno prihaja kot nekaj neznanega, novega, velikokrat kot strašljivo izzivalnega. 

To narediti, spoznati v njem Boga, ki prihaja na ta svet – ali mu vsaj dopustiti možnost, da bi to lahko bil – to pomeni blagosloviti tega človeka (Lk 2,34). Sprejeti, odpustiti, potrpeti. Pustiti, da te njegova drugačnost spremeni. To je naša sveta dolžnost, za katero smo kakor Simeon poslani na svet, da namreč naše naročje sčasoma postane tudi Božje naročje. 

Bodimo konkretni. Pokrižajmo drug drugega, velikokrat. Dobro nam bo delo biti v njegovem in Božjem naročju.

(misel ob nedelji Svete družine, leto B)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več