Začetek nove zgodbe

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas, tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3)

Dobra novica …

V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z nami novo zgodbo »blaginje in ne nesreče,« da bi nam dal »prihodnost in upanje« (Jer 29,11)

Ta beseda, ta glas je znamenje prisotnosti Boga sredi naše zgodbe. Eden od takih glasov je bil nekoč recimo Janez Krstnik, kdaj pa so to lahko situacije ekstremnih razmer, v katere pademo, kdaj tista težka vprašanja na križpotjih življenja, kdaj pa samo vsakdanje besede ljudi, s katerimi živimo, »Preberi mi pravljico,« »Jezna sem nate,« kdaj tudi boleča tišina, če je ne preslišimo.

Tako torej Bog vedno poskrbi, da v nikakršni puščavi, kamor zatavamo, nismo sami. Njegov glas sicer na nas ne deluje vedno samo blažilno in tolažeče, to, da nismo sami, je tudi oznanilo »krsta spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Mr 1,4), torej gre večinokrat za nekaj motečega, bolečega, neprijetnega, kot otroška vprašanja vrtajoči sveder se nam zariva v hrbet – da bi pogledali v nasprotno smer od tiste, ki jo imamo v glavi, proti ljudem, mimo katerih smo šli, da bi se obrnili, da bi se spreobrnili.

… se utelesi z našim odgovorom

Kajti »dobra novica«, neka nova zgodba v nas, se začne s tem, da jo zaslišimo, da jo sprejmemo kot našim pogledom enakovredno opcijo, da v naših načrtih pustimo Boga, ki se oglaša po prej omenjenih glasovih, do besede in dovolimo možnost, da se zaradi nje tudi obrnemo.

Ne smemo misliti, da gre pri tem za nekaj velikega, za korenite in prelomne odločitve, ne, nova zgodba se začne že s tem, da damo odgovor, kakršenkoli že, saj nas že to, da nekaj slišimo, vidimo, opazimo, spreminja. Kajti tako se zgodi odrešenje, z malimi dejanji vsakega dne, z malimi spreobrnjenji, ko nekaj naredimo drugače, kot smo si to želeli in načrtovali, tudi če samo za malenkost drugače. Ko pustimo košček puščave, praznine v svojem do obisti načrtovanem življenju, kjer nekdo vabi drugam. Ne gre torej za življenje brez napak, gre pa za življenje, v katerem razumemo, da nismo sami, da nismo edini.

(misel ob 2. adventni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik