Besede za srce

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53) Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha .  Imeti življenje v sebi, biti zares živ , torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti , boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti , tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira.  In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, š...

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načr...

Kristusova pasijonska zgodba se ponavlja skozi ljudi vseh časov, vedno znova jo gledamo, kako stopa v naše življenje, včasih tiho, včasih pretresljivo, kot bombe ali pa kot neslišno prenašanje križa, ne samo v dneh pred veliko nočjo, vsak dan, včeraj, danes, jutri, trpljenja je toliko, da bi najraje pogledali stran, bolezni in vojne, smrti in solze, novice, strašne in neposlušljive, ne moremo jim ubežati. Nevzdržno je, tako zelo, da tudi nam preko jezika in srca drsi ena sama misel, tako domača vsem, ki stojimo pod križem človeštva: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35) Mar ni to Bog, kakršnega hočemo, da bi rešil vse hudo na svetu, da bi samo zamahnil z roko in bi bilo vsega slabega konec? Mar ni to, da tega ne stori, eden najbolj tehtnih razlogov, da dvomimo vanj in v njegovo ljubezen, ta njegova tišina in pasivnost ob vsem človeškem trpljenju?  Bog sočutja  In vendar si je sam izbral drugačno pot, »med hudodelce je bil prištet.« (L...

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.  Vsi smo ubogi  Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo . Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile...

»Ali naj ne izpijem keliha, ki ga mi je dal Oče?« (Jn 18,11) Utrinki današnjega, zadnjega Jezusovega dneva so pretežki, da bi si jih lahko razlagali. Tako ali tako se trpljenja ne da razložiti in ga verjetno niti ni potrebno, saj to ne bi nikomur pomagalo, ko trpimo in ko smo priča trpljenju, je bolj ali manj mogoče samo umolkniti , gledati in biti blizu . To troje je naša edina molitev v trpljenju.  Tišina je najbrž edini primeren odziv na trpljenje, šele ta resnično pomaga, da postanemo ponižni, da priznamo svojo nemoč v vsem skupaj, v življenju, da prenehamo s svojim modrovanjem, da prenehamo z razumarstvom in pustimo skrivnosti, da butne v nas. Res, včasih je pač treba živeti tudi nerazumljivo in nedopovedljivo, menda se takrat v nas odpre nek drug pogled na življenje, morda takrat postanemo – nekaj novega.  »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Prav tišina pred lastnimi zaključki prepusti mesto dejstvom , v tišini začnemo bolj opazovati življenje, kakrš...

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.   Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.  Bog danes deluje v nas  Morda pa...

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …  Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …  Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo . Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava . Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetle...

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas , tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3)  Dobra novica …  V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z ...

Kakó bit’ hočeš poet, in ti pretežkó je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo? Stanú se svojega spomni, trpi brez miru! (France Prešeren, Pevcu ) Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico , napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. » Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha? « Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec? Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni » ...

Premalo časa sem imel, da bi danes pospravil sobo tako, kot sem si želel. A ker imam za božič vseeno rad pospravljeno in okrašeno, sem jo v naglici pospravil tako, da sem stvari preprosto zbasal v omaro in predale. Kot delamo velikokrat z vsem, kar kvari našo idilo, našo lepo podobo na zunaj. Toda prav tam, sredi mojih nabasanih predalov, se nocoj dogaja božič, v tistem temnem, skritem, mojem nepospravljenem svetu. Pravzaprav samo tam, saj Bog ni prišel nikamor drugam kot v temo in v nek zakotni Betlehem, v vse tisto, kar smo, ker nas je tega sram, poskrili pred ljudmi in okrasili z lučkami. Za maske in za fasade. V Betlehemsko in našo resnico je dregnil. Tja, prav tja zato nocoj postavljamo jaslice, v svojo resničnost, kakršna že je, tja ga je Marija položila, v jasli , v razkopanost in neurejenost – ker v prenočišču , tam, kjer je vse lepo in popolno, zanj ni prostora . (Lk 2,7) Popolnost ga ne rabi in ne prebavlja. Zato je popolnost brez Boga. Marija pa nam ga je položila v ...

Jezus z zahtevnostjo do svojih učencev pokaže, da je dober vzgojitelj. Dober vzgojitelj ima predvsem rad svoje oskrbovance. In čeprav danes vzgojiteljsko ljubezen večkrat razumemo kot »nekaj storiti namesto nekoga« ali še bolj priljubljeno »nekaj plačati namesto nekoga«, si moramo spričo pohabljenih otrok, ki jih na faks ali k zobozdravniku vpiše njihova mama, priznati, da nekaj pri tem ni v redu. Ali torej ljubezen pohabi otroka ali pa to ni ljubezen. Najslabše, kar imamo od obdobja vsesplošnega udobja, v katerem živimo, je, da ne ločimo več razvajenosti od ljubezni, prav razvajenost pa človeka uničuje bolj kot karkoli drugega, ker ga oropa zmožnosti, da bi v življenju, ki je po svoji naravi težko, sploh preživel. Ljubezen mu, nasprotno, v tem svetu omogoča živeti. Toda kaj je ljubezen? Slaba ocena Spomnim se svojega prvega eseja v gimnaziji. Pisal sem ga s popotnico odličnih ocen iz osnovne šole. Zato je bil tudi tak, osnovnošolski, in sem zanj, čeprav sem pričakoval dobro oc...

30. dan posta » Tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega .« (Jn 8,29) Strah me je tistih duhovniških supermanov, ki so pred ljudmi sposobni izjaviti, da nikdar v svojem življenju niso podvomili v to, da so na pravi poti. Ker je mogoče samo troje: ali lažejo, ali so ta dvom v sebi popolnoma zadušili in živeli mimo njega ali pa se nikdar niso spraševali o sebi in svojem življenju. Življenje v veri zame nekaj preveč nestabilnega, da bi bil to sposoben verjeti. Ravno nestabilnost ji daje tisto njeno najdragocenejše jedro. Za poklic duhovnika se je treba vedno znova boriti, se vedno znova zanj odločati. Ker je vedno nekaj novega, nekaj povsem drugega. Danes biti duhovnik zame ne pomeni isto, kar je pomenilo 29. junija 2007, in verjamem, da ni isto, kar bo to pomenilo 29. junija 2017. Jaz nisem isti človek, jutri bom drugačen, kot sem danes. Zato se moram za svoje odločitve spet boriti. Moram svoje odločitve osmisliti s tem, kar sem jaz danes. Ne kar sem bil včeraj ...

Ne bom lagal. Tudi zame je eno težjih vprašanj, ki jih postavlja advent, vprašanje veselja , ki ga napoveduje. Ker je res težko biti vesel v tem svetu, ne da bi si pri tem zatiskal oči nad situacijo v velikem ali v drobnih svetovih našega življenja. V tem me preseneti Marija. Na njenem obrazu so skrbi, ki jih prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Toda kljub tem skrbem Marija ljudem prinaša veselje. Vzbuja upanje. Ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je . Zato je vesela. Pravo veselje se ne more roditi iz zunanjih stvari. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Slejkoprej se bo ko...