Oznanjevalec luči v temi

Foto: Robert Zabukovec

»Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹« (Lk 10,9) 

Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega, nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega. 

Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase? 

260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Pričevalca, nemega Oznanjevalca o Božjem, o luči sredi kraljestva strahu in teme. Nekaj, kar bi jih spominjalo nanj, nekaj, kar bi jih bodrilo, preden so vsak dan stopili v jamo, preden so si knapi naložili križ, težak, grozljivo težak križ svojega poklica. Vedeti, da v temi rova nisi sam, je morda največja uteha, ki jo lahko ima nekdo s tako nevarnim poklicem. Vedeti, da nekdo s teboj nosi ta odgovorni križ, da ima ta križ smisel, da ima ta pot cilj. In vse to tiho pravi Kalvarija na Rožnem griču, na katero se je dovolj ozreti – in je že korak trdnejši, glava mirnejša, srce bolj pogumno. 

In pri tem ne govorimo o ničemer abstraktnem. Kajti ko se človek ozre na Kalvarijo, na ta »nisi sam«, mora razumeti njeno sporočilo. Jezus jih je namreč oznanjat »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti.« (Lk 10,1) In tako so s tem nemim Oznanjevalcem nad vhodom v rudnik sebi hoteli hkrati postaviti tudi opomnik, da mora vsak, ki se ozre nanjo, postati Hodeča Kalvarija drug drugemu, ki z ramo ob rami zamahuje s krampom in tolče z macolo v špico, deli tarnanje in rezek humor, ki se črnemu obrazu nasmehne, potreplja ukrivljen hrbet, ki v temi upa in ljubi, pa čeprav na svoj grobi, robati način. Ki tako oznanja, da je Bog resnično blizu, prav tam, poleg njega, kamor je postavil »tovarša«. 

Na tem in samo na tem je zrasla skupnost, katere del smo. In še vedno verjamemo v to oznanilo, dojeli smo, da so nam to sporočilo naši očetje hoteli zapustiti kot svojo nepisano oporoko. In ravno zato je bilo treba obnoviti Kalvarijo, zato je bilo treba porabiti toliko denarja, da je spet zasijala: preprosto zato, ker so bile te kapelice našim prednikom nekaj svetega, nekaj tako zelo pomembnega, da so si zanje trgali od ust. 

Kdor torej razume to zanje pomembno oznanilo, ki so ga postavili v trajni spomin, ga tudi spoštuje, ceni in zato ohranja kakor zaklad. In že s tem nekaj pove svetu. Ker pač ne gre samo za par starih zidov, gre za vrednote, ki so nam jih v njih zapustili očetje, ker gre za naše korenine, naš temelj, na katerem stojimo. Kakor naš jezik, kakor zemlja, iz katere smo zrasli. In gre za to, kam bomo posadili naše otroke. 

Bog, blagoslovi Idrijo!

(pridiga ob slovesnosti blagoslovitve obnovljenih kapelic na Kalvariji nad Idrijo, 13.6.2026)