Učenci in nečisti duhovi

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1) 

Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo. In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci. 

Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih. 

To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, pa je pustil, da ga je zlo premagalo. Kajti pri navodilih, ki jih Jezus daje učencem, je stvar jasna: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto!« (Mt 10,5) Začnite pri sebi. Najprej pri sebi! 

In to je tisto, kar je težkega pri tej nalogi, ki jo prejemamo njegovi učenci. Razumeti je namreč najprej treba, da je zlo prisotno tudi v nas. Da je tudi v nas kaj bolnega. In da je to problem, s katerim se je nujno treba ukvarjati in ga vedno upoštevati kot pozornosti vreden dejavnik našega odločanja in ravnanja z drugimi. Je namreč vedno prisotno. Je vedno ponujajoča se možnost, za katero se kdaj niti ne zavedamo, da smo jo izbrali. 

Predvsem takrat, kadar bi radi izganjali hude duhove pri drugih, prav takrat se namreč pogostoma zgodi, da s kritiko ponižujemo, da z obsojanjem uničujemo, da z agresijo razdvajamo. In se nečisti duh preseli v nas. »To skrito nasilje se pogosto lahko zakrije z navideznim oklepom, s katerim poskušamo zaščititi svoje rane, svoje strahove ali trpljenje, ki jih je povzročila krivica.« (Leon XIV.) 

Zato se poslanstvo Jezusovega učenca začne znotraj njega. Kristjani imamo primerno orodje za ta začetek. Obudimo spet vsakodnevno spraševanje vesti, ker se zlo uniči tako, da se ga prepozna. To je dovolj. Prošnja za odpuščanje vsega, kar smo naredili slabega, ta ozdravlja bolnike, obuja mrtve, očiščuje gobave.

(misel na 11. navadno nedeljo, leto A)