V deželo življenja

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega. Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti. In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano? 

Vstajenje 

Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije. On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče. Kakor Mateju, katerega evangelij beremo, tako vedno, ko nismo na pravem mestu, pravi: »Hodi za menoj.« Ali če zapišemo drugače: »Pojdi drugam.« In tako preprosto, skorajda mehanično avtor zapiše, kako se je sam na ta klic odzval: »In ta je vstal in šel za njim.« (Mt 9,9) 

Vstal je. Ta drobcen glagol nas mora spomniti, da gre pri tem za nekakšno vstajenje od mrtvih, ki je ravno v tem, da slišimo in odgovorimo na klic Boga. In to pomeni iti drugam. Delati drugače. Spremeniti svojo filozofijo. Narediti nekaj, kar se nam upira. Ali kakor ta premik dobro ubesedi pesnica: »Tam, kjer imamo prav, / ne bo nikoli zraslo / cvetje spomladi. // Tam, kjer imamo prav, / je zemlja trda in poteptana / kot dvorišče. // Ampak dvomi in ljubezni / rahljajo svet / kakor krt, kakor plug. / In na kraju, kjer je nekoč stala / zrušena hiša, / se bo slišal šepet.« (J. Amihaj) 

Iskrenost 

Je pa en pogoj, od katerega je odvisno, ali bomo stopili v življenje ali ne. Pogoj, zaradi katerega se zgodba Mateja in farizejev – poklicani so bili namreč oboji – razplete ena tako, druga drugače. Iskrenost do sebe je namreč prvi pogoj, da slišimo in potem tudi odgovorimo na klic Boga. Kajti na ta klic, ki nas vabi iz smrti v življenje, lahko odgovori samo nekdo, ki razume, da je sprememba potrebna, ki si prizna, da je grešnik, ki potrebuje ozdravitve. Kajti sicer Matej ne bi zapustil varne in bogate službe. Ne bi, če ne bi razumel, da je to, kar želi Jezus od njega, rešitev njegove zapletene, nerodovitne situacije. 

Prisluhniti, kaj nam v naši trenutni situaciji govori srce, je torej nekaj pomembnega. Ne pozabimo, da se v tem glasu razodeva Bog, ki vedno kliče iz smrti v življenje.

(misel na 10. navadno nedeljo, leto A)