Besede za srce

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem svoboda mis

»Nebeško kraljestvo« je spopad med dobrim in zlim, tako pravi Jezus, neprestani in srditi spopad med tema dvema izbirama življenja, zato tudi živeti v njem torej pomeni nenehen boj, trud, napor. Ker dobro ni preprosto nekaj jasnega in nedvoumnega, ni nekaj za vse ljudi in situacije istega, temveč je dobro nekaj, kar je treba iskati in razmišljati o tem, opazovati njegove sadove, učinke, odločitve, torej nekaj, za kar se je zato treba truditi kar naprej.  Pretkanost zla  Tako je zato, ker se vanj vedno zaganja zlo, na njegovo njivo vstopa, tako ga skuša uničiti, da se pritihotapi vanj, sicer mu to ne bi uspelo. Ljudje imamo namreč radi dobro, ne slabega, tako da se slabo v naša dobra dejanja vseje takrat, kadar nismo pozorni na to: »Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,25) Zato se dobro lahko prelevi tudi v nekaj slabega, čeprav se tega sploh ne zavedamo.  Vedeti moramo, da je največje zlo ponavadi vedno zakrinkano v nekaj,

» Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« (Mt 11,28)  Veliko ponižnosti je danes treba, da se zaveš, da si »utrujen in obtežen«, da ne zmoreš več nositi življenja, da si to priznaš: da potrebuješ počitek.  Zdi se namreč, da gre za občutek, ki se ga v svetu, v tej naši družbi, kjer nekaj pomenijo le moč, sposobnost in uspeh, v kateri po božje častimo mladost in popolnost, do zadnjega izogibamo; si pač mislimo, da je utrujenost znamenje šibkosti, nesposobnosti in zato tudi manjvrednosti. In tako mnogi ljudje izgorevajo, medtem ko prestopajo svoje meje, da bi drugim in sebi dokazali, kako zelo uspešni in pomembni so … da so vredni spoštovanja in občudovanja … pa četudi ga nikoli ne dobijo.  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, v pretiravanje z delom, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove. Da je to res, priča tudi dejstvo, d

Bog (in vse, kar je njegovega) vedno prihaja kot gost , kot neznanec na vrata, spomnite se samo božične zgodbe. Zato recimo na Bližnjem vzhodu in v južnih deželah gosta obravnavajo kot kralja, ne glede na njegov ugled. Gost , ta velika in sveta neznanost, je zanje obisk Boga. In zanj je vedno prostor, četudi ne vejo, kaj jim bo prinesel, dobro ali slabo. Tudi hčere in sinovi se mu morajo umakniti, mame in očetje, tako je to, v sinovo posteljo bo legel gost, sin pa na kavč. Kajti »kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) Biti »vreden« svojega gosta, doživeti čast, da te je obiskal, da je izbral tebe in ne koga drugega, to je nekaj največjega za te ljudi.  Sprejeti gosta  Zato gosta tudi zares sprejmejo medse. Zares, kar pomeni odpreti svoja vrata in nekoga spustiti notri – morda celo za vedno, četudi rečejo » svakog gosta tri dana dosta «. Ne samo mimogrede torej, nekoga sprejeti pomeni to naredit