Besede za srce

Da zavrneš vabilo na svatbo , mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun. Ali je Bog dober?  Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.  Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni , je gostija...

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p...

Blagri so največ, kar imamo. Najpomembnejše Jezusove besede. Vse so postavile na glavo . Obrnile so logiko, ki nam je znana, porušile so temelje sveta, v katerem živimo. Kdor vsaj malo pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni. Ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni. Ali tisti, ki jih preganjajo. Pa ubogi v duhu. Ravno narobe je. In na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir. Kvečjemu so to največji poraženci, kar jih je, izkušnje nas tako učijo. Zato se s temi Jezusovimi besedami vse spreminja, vse se obrača na glavo, vsa naša resničnost postaja drugačna . Brez boja, brez denarja, brez orožja, brez revolucije. Jezus vse to spreminja samo z besedo . Ker nas ljudi ne želi napraviti srečnih tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil samo  naš pogled nanjo. Blagri namreč niso stvar neke daljne prihodnosti, ampak stvar sedanjosti. Jezus ne pravi: "Blagor ...

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo . Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje , ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu ži...

3. dan posta Danes sem jedel prvi sladoled letos! (Pa prav danes, na prvi postni petek, si moral jesti sladoled? To se pač ne spodobi ... Taka stvar pa res ne sodi v dan, ko naj bi se človek odrekel svojim razvadam in ta denar poklonil revežem ... In po Rimu jih je vse polno ... Vse polno! In ti vpričo njih ješ sladoled! Oni pa še za kruh nimajo. Sram naj te bo!) Če je bil pa praznik ... (Praznik? V postu se ne praznuje. V postu moraš trpeti. V postu moraš zatreti svoje želje in postati bolj ubog.) Glej, tako redko se zgodi, da v Rimu dobim obisk. In danes sem ga res! To je bil praznik, pa četudi v petek. In šli smo po centru, se pogovarjali, se smejali in potem smo šli skupaj še na sladoled. (Saj veš, da si se odločil, da ob petkih v postu ne boš jedel takih sladkih pregreh.) In kaj naj bi jim rekel, da ga jaz ne bom? (Točno tako. Če si človek načel, bi moral reči: "Hvala lepa, jaz ga ne bom, ker imam danes postni dan.") In kako bi se potem počutili oni?...