Besede za srce

Vzdušje v naši domovini je na strahotno nizki ravni. Ne gre samo zato, da nas stiska draginja in visoki stroški za življenje, ne samo, da nas vse, še promet na cestah spravlja v obup, ne samo, da se okoli nas vse vredne stvari, ki smo jih spoštovali in cenili, sesuvajo kakor hišice iz kart, vse to se da nekako preživeti. Bolj pa me skrbi to, da se ljudje – ne vem, ali nas želi kdo načrtno skregati ali pa je to le trend, ki se je počasi, preko naših izbir, zgradil sam od sebe – počasi obračamo drug proti drugemu in namesto brata v drugem gledamo tekmeca, morda nasprotnika, morda celo sovražnika.  Nasilje  Ljudje smo se začeli drug drugega bati , to je, kar me zares skrbi, bati se mnenja in prepričanja drugih, bati se njihove drugačnosti, bati se stika z njo. »Ne bojte se ljudi!« (Mt 10,26) pravi Jezus ob tem.  V zadnjem času namreč vidimo, kaj to ustvarja med nami: porast narcizma in sebičnosti ter z njima tako zelo povezanega nasilja, celo med mladimi in otroki, ki so samo ogledalo naš

V zadnjem času smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos, ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni. Bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda, »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače, tako lepo in skrbno položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …  Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo t

»Žetev je velika,« (Mt 9,37) zares velika. Toliko ljudi, ki potrebujejo pomoč, toliko ljudi, ki blodijo, toliko je izgubljenega, toliko zgrešenega, tudi v nas, ne samo v svetu, ki nas obdaja. Veliko je stvari, ki nas ganejo, ki nam vzbujajo slabo vest ali jezo ali nemir, veliko stvari, ki jih je treba opraviti. Toda to ni nič drugega kakor Gospodov namig, da nas potrebuje . Da je v tem svetu, ki čuti veliko krizo smisla, v katerem ravno zato gospodujejo agresivnost, zasvojenosti in depresija, veliko za postoriti, da je veliko dela, da je veliko področje, kjer so Gospodovi učenci dobrodošli, da nekoliko izboljšajo svet.  Najprej tako, da sprejmejo svojo nalogo . Kajti s tem, ko nam Gospod daje nalogo, nam daje tudi globok smisel svojega življenja! In to je velika stvar! On popravlja svet ravno tako, da nas nekam pošilja, da nam vzbuja zavest, da moramo in da lahko nekaj naredimo. Velika stvar je to. Saj se najslabše počuti človek, ki ne ve, da je koristen, da je česa sposoben, da je zat

Jezus reče cestninarju Mateju: »Hodi za menoj,« in ta vstane in gre. Kdo le bi pustil denar in lagodno življenje, ki ga prinaša njegov poklic, če ne bi razumel, da je v tem klicu nekaj še lepšega, še boljšega, veliko kvalitetnejšega od tega, v čemer živi zdaj? Da bi rekel samemu sebi: »Nočem več biti cestninar, raje bom njegov učenec.« Kaj je moralo biti tako lepo? Nova pravila, nove zapovedi, nova navodila, novi grdi pogledi, ko si naredil nekaj slabega?  Veselica ali napor?  Nekaj je bilo v Jezusu, da so se mu približevali grešniki in cestninarji, morda to, da je bilo življenje z njim nasproti prejšnjemu življenju kakor veselica, kakor gostija. In za veselico je treba – bolj kot hrane in glasbe – sproščenosti, je treba sprejemanja, je treba skupaj sedeti in razumeti in odpustiti in dati priložnost. Za veselico je treba veselja – tega pa ni, kjer ni občutka, da je nekomu tvoje življenje dragoceno, da je nekomu s tabo lepo.  Krščanstvo pa smo danes naredili kot nekaj zelo farizejskega

Bog si je najbolj od vsega želel ostati med nami. Vendar si je za to izvolil precej zanimivo obliko. Danes v češčenju in hvaležnosti osupnemo nad njegovo izbiro: ljudje si za to, da se nas drugi spomnijo, postavimo spomenik, napišemo knjigo, si ustvarimo ugled in premoženje, On pa se je odločil drugače: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51)  Hotel je biti kruh , nekaj tako vsakdanjega in neizrednega, nekaj tako minljivega in banalnega, nekaj tako preprostega. S to izbiro je veliko tvegal: da ga bo tako lahko mimogrede kdo ponižal, ga razvrednotil, da ga bo imel za nekaj samoumevnega, še huje, da ga bo lahko užival in se ga dotikal kdorkoli, tudi kdo, ki sploh ne bo vedel, kako nekaj velikega ima v rokah, tudi kdo, ki ga bo zaničeval. Tvegal je izničenje. Toda kruhu pač ne gre za to, da bi izbiral, kaj se lahko in kaj ne počne z njim, kdo ga lahko in kdo ne sme jesti, kdo je dovolj vreden in kdo ne. On pač obstaja, da ga lahko vzame vsakdo in se z njim nahrani .  Za to

Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet.  Znamenje ljubezni  Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako noro ljubi