Besede za srce

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Tako začne delovati v nas Božji Duh: ko nas kdo pošlje , prav na enak način, kakor je bil Jezus poslan, kadar to začutimo, razumemo in ko začnemo to izvrševati, na enak način, kot je to počel Jezus: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22-23)  Preraščati samega sebe  Sveti Duh je poslanstvo v nas. Če povemo drugače, tista močna želja v nas, da bi nekaj ustvarili, da bi nekaj spremenili, da bi nekaj obrnili na bolje, da bi se naša sled v tem svetu poznala. On je namreč tisti, ki prenavlja obličje zemlje , ki pošilja zimo v pomlad in brst v zelenje. In to je tudi življenje, čutiti poslanstvo, ker je takrat v nas res pravo življenje, saj je življenje življenje predvsem tedaj, kadar raste in se razvija, kadar je novo , kadar želi dalje, čez meje in pregrade. »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim ...

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimp...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv - življenja otipljiva prispodoba -. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil. Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta. In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže … A v tem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše. In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem in tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Morda ste to Menartovo pesem ( Croquis ) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, lepa žena . Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem ...

23. dan adventa Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način. Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti  drugačen način . Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata. Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src. Ampak človeka tako hitro in tako zelo postar...