Hoditi po vodi »tekoče generacije«

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman je leta 2017 napisal knjigo s pomenljivim naslovom »Tekoča generacija«. V njej razlaga svojo teorijo, da se je naša družba iz »trdne moderne«, ki so jo označevale stabilne institucije, trajna delovna mesta in močne skupnosti, premaknila v »tekočo moderno«. V tej novi realnosti so vsaka oblika, vez ali struktura podvržene hitrim spremembam. Tudi ljudje in njihovi odnosi. 

Tekoča ljubezen 

Lahko bi torej rekli, da dandanes živimo v popolnoma nepredvidljivem svetu, ki je kakor čoln Jezusovih učencev na odprtem morju: »Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.« (Mt 14,24) Odnosi v tekoči generaciji so namreč podvrženi potrošniški logiki. Povezave med ljudmi so površinske in hitro zamenljive, posamezniki pa se bojijo trajnih zvez, ki omejujejo njihovo svobodo. Namesto globine sodobni človek išče kvantiteto izkušenj. Uspeh v ljubezenskem življenju se ne meri več po stabilnosti partnerstva, temveč po številu doživetij in privlačnosti. Posameznik je postal »potrošnik partnerjev«. Aplikacije za zmenke so popoln tehnični izraz tega koncepta: partnerji so prikazani kot artikli v spletni trgovini, ki jih z enim potegom prsta izberemo ali zavržemo. 

Glavna tragedija človeka v tekoči ljubezni je ujetost v nerešljiv paradoks: po eni strani obupno hrepenimo po varnosti, bližini in občutku, da nekomu pripadamo, po drugi strani pa nas pripadnost straši, saj zahteva odpoved delčku lastne svobode in prilagajanje drugemu. Rezultat tega je nenehna tesnoba. Strah, če napišemo po evangeljsko. 

Zvestoba 

V takšnem svetu se kakor Jezus, hodeč po vodi, torej kot nekaj trdnega sredi brezmejne spremembe, pojavlja starokopitni koncept zvestobe, in vabi: »Pridi!« (Mt 14,29) To je edini način, ki edini pelje iz tega brezizhodnega položaja naše neskončne fluidnosti. Trdna točka, po kateri hrepenimo. Vrednote, pri katerih ne popuščamo. Resnična svoboda se namreč ne skriva v nenehni možnosti izbire, temveč v sposobnosti, da se za nekaj odločimo in pri tem tudi vztrajamo. 

Biti in ostati nekomu ali nečemu zvest pa pomeni bolj verjeti svoji odločitvi kot okoliščinam, v katerih se znajdemo. Ne glede na vse. Ker so ravno okoliščine tiste, zaradi katerih smo se začeli potapljati. Ker nas okoliščine hitro lahko prestrašijo, strah pa vedno vodi v napačne odločitve. Gledati v Jezusa, ne v valove, ne v močan veter, je edino, kar nam bo pomagalo priti skozi to »tekočo družbo«, ne da bi se v njej potopili.

(misel ob 19. navadni nedelji, leto A)