Besede za srce

Tako mladostna izgleda Galileja spomladi ... Kot mlad obraz. Iz lastnih izkušenj mi boste povedali, da ni bolj žalostnega, kot je žalosten mlad obraz. Ali še huje, mlado življenje, ki ne vidi smisla. Poznate koga takega? Seveda ga poznate! To je postalo že tako pogosto, da se nam zdi že skoraj vsakdanje. Ne bi smelo! In potem srečaš mlado mamo s tremi otroki, ki pravi, da ji ne more nihče pomagati. In da je popolnoma zapravila svoje življenje. In si ne pusti blizu. Niti za milimeter. Ker je nekoč dobila nož v hrbet ... Poskušam drugače. Rečem, da verjamem v novo priložnost. Da jo vsak dobi. Ne verjame. Če zabluziš, zabluziš. Ni popravila. In nikomur ničesar ne zaupa. Grozne bolečine nosi v sebi. In nikogar ne pusti blizu. Niti za milimeter. Do kdaj bomo sedeli v svojih čolnih in žalovali nad praznimi mrežami? Do kdaj se bomo oklepali svojih starih čolnov in si govorili, da nam nihče ne more pomagati? Pustiti svoj čoln, to pomeni spreobrniti se. Morda pa čoln le ni zame

Ambicioznost današnjega sveta bi gotovo prepovedala besede, ki jih danes pred nas postavi Janez Krstnik. »Vsi, ki bi v življenju radi uspeli, zatisnite si ušesa!« Morda bi ga postavili na križ, v opomin – »Poglejte, če hočete uspeti, potem tega nikakor ne počnite. Tole je čisti samomor.« In nenazadnje, ali se ne tudi nam vsaj svita nekaj podobnega? Upravičeno. Nasploh se cel dogodek in vse Janezove besede zbirajo v eni temeljni stvari – govorijo o nemoči, o umikanju, o slabotnosti, o odpovedovanju. Samih slabih stvareh torej. O stvareh, ki ne dovolijo uspeha in uveljavitve. Točno tako! Janez bi lahko imel velik uspeh, množice so ga poslušale in šle za njim. Uspel bi, gotovo bi uspel. Imel je veliko karizmo in prepričevalne besede za seboj. Enako Jezus. Kdo od vas ne bi šel za njim, če bi mu ponudil brezplačno ozdravitev od bolezni ali da se zastonj najeste do sitega (posebno v teh inflacijskih časih)? A ko bi se lahko povzpel na piedestal uspeha – tisti nepričakovan umik. Kon

S Hamletom greva iz službe. In saj jo poznate, tisto poskočno popevko? Skupaj zapojeva: »Nekaj gnilega je v deželi Danski.« In ne misliva na Dansko. Nikakor. Skupaj se voziva po lepih cestah z mojim avtomobilom. Z očesom pospremiva kak vinski griček in lepo urejene hiše. Potem se ustaviva na bencinskem servisu. Tudi tokrat 50 evrov, le bencina je manj ... Servis in politika naj gresta v tri krasne! Ko čakam, da plača, si prižgem cigareto. Zunaj, na mrazu, notri ne smem. In spet pride nekdo, ki zahteva, naj jo ugasnem. »Saj sem zunaj!« Eh, kaka eksplozija neki ... Kaditi je vendarle moja pravica! Na cesti je spet tista popoldanska gneča. Nekdo nesposoben se ne premakne. »Spelji, kreten!« Joj, kako znan je orkester trobljačev ... Jaz sem za tubo, spet drugi za rog. Greva domov. Po poti za spremstvo zvoni telefon. In glas tako znano kriči in svari, zahteva, grozi. »Takoj, sicer ostaneš brez posla!« Pohlevno prikimam, zavijam z očmi, v glavi prekolnem. In spet telefon. Osorno odvr

K sreči sem imel veselo otroštvo. Tako sem (p)ostal idealist. Tudi v svojih pogledih, prepričanjih ... in poteh. Ena od pomembnejših je bila tista v Sveto deželo. Tudi vanjo sem stopil kot idealist. Čeprav sem vedel, da vsekakor ne bo takšna, kot je bila, v Gospodovih časih, me je vseeno šokiralo, ko smo na vhodu v Betlehem obstali pred 7-metrskim betonskim zidom. Betlehem, to mesto miru, je (bilo) vklenjeno, zaprto. Baje so zid postavili Izraelci. Zaradi varnosti. Menim pa, da gre za kaj drugega. Recimo za ... sovraštvo. Izza tega zidu sovraštva že skoraj dvajset let zapovrstjo prihaja luč. Navadna luč z običajnim plamenom. A je ta luč vendarle nekaj posebnega. Rojena je tam, kjer je nihče ne mara, in vendar v sebi nosi ljubezen. Zato je to luč miru – ker naredi korak naprej. Med tiste, ki ste tistega dne, 15. v decembru, prišli na skupni trg obeh Goric po ta plamenček miru in ljubezni, med vas, miroljubne, nič hudega sluteče ljudi, je tisti večer udarilo sovraštvo, egoizem, kruto

Ne vem, kako močno drugačna zvezda bi morala zasijati na nebu, da bi mi popolnoma razvrednotila vsa moja razmišljanja in predstave o tem, zakaj pravzaprav sem tu in kdo sem. Ne vem, kako privlačna bi morala biti, da bi zaradi nje pustil vse svoje dosedanje načrte in se odpravil nekam povsem drugam, v nasprotno smer svojih načrtov. Ne vem, zakaj bi se le zaradi ene zvezde odpravil na dolgo pot, za katero niti ne vem, če bom prišel do njenega cilja. In niti ne vem, če je na cilju res to, kar čakam, kar pričakujem. Toda ko sem videl zvezdo, sem vedel, da moram iti. Ker je tam nekaj, kar iščem že celo življenje, pa ne najdem: ne najdem v bogastvu, ne najdem v uspešni karieri, ne najdem v velikih knjigah in ne na hrupnih zabavah; ne najdem v uživanju in ne v dediščini; ne najdem ne na Maldivih ne v zmagah na tekmovanjih. Ker je tam moja sreča. Nič drugega nisem vedel, niti tega, zakaj ravno tja. Nikdar ne vem, kaj me tam čaka (če me kaj čaka), niti če je to prav zame. Če bi se sam

Vem, da je dosti dela in vsega letanja okrog ... a nikoli ni premalo časa, da se ne bi za trenutek pomudil pri ljudeh, ki želijo biti del tvojega življenja ... Bil je mož, star mož, že proti stotim letom je stopical. Ne vem, zakaj me je vzljubil. Vsak dan je šel k maši mimo naše hiše. Pa ni bilo to. Ne vem, kaj. Morda moja oprava s koretljem in talarjem pred oltarjem ... Pa verjetno ne samo to. Rad je imel vsako besedo, ki sem mu jo namenil, pa čeprav je bila samo ena od tako spranih od vremenskih dogajanj nad vasjo. In vsakič ... no, skoraj vsakič, mi je pod dlan stisnil kak tolar ... preveč zame ... in preveč za njegov žep. Še najbolj pa preveč za moje "zasluge". Ja, zaslug sploh ni bilo. (Aj, ljubezen ne rase na zaslugah ...) Bil je mož, še vedno isti, in jaz sem bil vedno bolj Božji (po nazivih). Tako močno Božji, da sem se ukvarjal samo z "boljšimi" stvarmi ... in ljudmi. Bil je mož, še vedno isti, in mož je šel drugam. Tja, kjer so bolje skrbeli zanj. Tudi jaz