Nekaj vsakdanjega


Tako mladostna izgleda Galileja spomladi ... Kot mlad obraz.

Iz lastnih izkušenj mi boste povedali, da ni bolj žalostnega, kot je žalosten mlad obraz. Ali še huje, mlado življenje, ki ne vidi smisla.

Poznate koga takega? Seveda ga poznate! To je postalo že tako pogosto, da se nam zdi že skoraj vsakdanje. Ne bi smelo! In potem srečaš mlado mamo s tremi otroki, ki pravi, da ji ne more nihče pomagati. In da je popolnoma zapravila svoje življenje. In si ne pusti blizu. Niti za milimeter. Ker je nekoč dobila nož v hrbet ...

Poskušam drugače. Rečem, da verjamem v novo priložnost. Da jo vsak dobi.

Ne verjame. Če zabluziš, zabluziš. Ni popravila.

In nikomur ničesar ne zaupa. Grozne bolečine nosi v sebi. In nikogar ne pusti blizu. Niti za milimeter.

Do kdaj bomo sedeli v svojih čolnih in žalovali nad praznimi mrežami? Do kdaj se bomo oklepali svojih starih čolnov in si govorili, da nam nihče ne more pomagati?

Pustiti svoj čoln, to pomeni spreobrniti se. Morda pa čoln le ni zame ... Morda me čaka sreča drugje, ne tam, kjer se zdi, da je več zaslužka, boljša kariera, gotova prihodnost ...

Pustiti svoj čoln – začeti znova. Pozabiti svoje padce in gledati naprej, ustvarjati nove, drugačne odnose z ljudmi okoli nas (posebno s tistimi, s katerimi se ne razumemo) in pustiti, da vstopijo v naše življenje. Mogoče nam imajo veliko povedati. Mogoče tudi, da bom odslej drugačen ribič ... ribič ljudi ...

Težko je to povedati tistim, ki sedijo v temi. Težko povedati pomladni Galileji, ki sedi v brezupu. Težko povedati materi, ki vsak dan prinese kako novo modrico na obrazu. Kaj naj jim rečem jaz? Naj pustijo svoje mreže in začnejo znova?! Naj se ne bojijo, ker mi lahko zaupajo?! Da se bo že vse uredilo?!

Ne. Bolje je, da sem tiho. In da sem z njim, z njo najprej človek. Verjetno je to njegova, njena luč, ki jo čaka ...

Komentarji

  1. včasih je to res edino in največ, kar lahko naredimo - da smo blizu.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar