Preskoči na glavno vsebino

Nekaj vsakdanjega


Tako mladostna izgleda Galileja spomladi ... Kot mlad obraz.

Iz lastnih izkušenj mi boste povedali, da ni bolj žalostnega, kot je žalosten mlad obraz. Ali še huje, mlado življenje, ki ne vidi smisla.

Poznate koga takega? Seveda ga poznate! To je postalo že tako pogosto, da se nam zdi že skoraj vsakdanje. Ne bi smelo! In potem srečaš mlado mamo s tremi otroki, ki pravi, da ji ne more nihče pomagati. In da je popolnoma zapravila svoje življenje. In si ne pusti blizu. Niti za milimeter. Ker je nekoč dobila nož v hrbet ...

Poskušam drugače. Rečem, da verjamem v novo priložnost. Da jo vsak dobi.

Ne verjame. Če zabluziš, zabluziš. Ni popravila.

In nikomur ničesar ne zaupa. Grozne bolečine nosi v sebi. In nikogar ne pusti blizu. Niti za milimeter.

Do kdaj bomo sedeli v svojih čolnih in žalovali nad praznimi mrežami? Do kdaj se bomo oklepali svojih starih čolnov in si govorili, da nam nihče ne more pomagati?

Pustiti svoj čoln, to pomeni spreobrniti se. Morda pa čoln le ni zame ... Morda me čaka sreča drugje, ne tam, kjer se zdi, da je več zaslužka, boljša kariera, gotova prihodnost ...

Pustiti svoj čoln – začeti znova. Pozabiti svoje padce in gledati naprej, ustvarjati nove, drugačne odnose z ljudmi okoli nas (posebno s tistimi, s katerimi se ne razumemo) in pustiti, da vstopijo v naše življenje. Mogoče nam imajo veliko povedati. Mogoče tudi, da bom odslej drugačen ribič ... ribič ljudi ...

Težko je to povedati tistim, ki sedijo v temi. Težko povedati pomladni Galileji, ki sedi v brezupu. Težko povedati materi, ki vsak dan prinese kako novo modrico na obrazu. Kaj naj jim rečem jaz? Naj pustijo svoje mreže in začnejo znova?! Naj se ne bojijo, ker mi lahko zaupajo?! Da se bo že vse uredilo?!

Ne. Bolje je, da sem tiho. In da sem z njim, z njo najprej človek. Verjetno je to njegova, njena luč, ki jo čaka ...

Oznake:

Komentarji

  1. jAKOB28. 1. 08, 15:15

    včasih je to res edino in največ, kar lahko naredimo - da smo blizu.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več