Eden izmed betlehemskih grafitov

K sreči sem imel veselo otroštvo. Tako sem (p)ostal idealist. Tudi v svojih pogledih, prepričanjih ... in poteh. Ena od pomembnejših je bila tista v Sveto deželo. Tudi vanjo sem stopil kot idealist. Čeprav sem vedel, da vsekakor ne bo takšna, kot je bila, v Gospodovih časih, me je vseeno šokiralo, ko smo na vhodu v Betlehem obstali pred 7-metrskim betonskim zidom. Betlehem, to mesto miru, je (bilo) vklenjeno, zaprto. Baje so zid postavili Izraelci. Zaradi varnosti. Menim pa, da gre za kaj drugega. Recimo za ... sovraštvo.

Izza tega zidu sovraštva že skoraj dvajset let zapovrstjo prihaja luč. Navadna luč z običajnim plamenom. A je ta luč vendarle nekaj posebnega. Rojena je tam, kjer je nihče ne mara, in vendar v sebi nosi ljubezen. Zato je to luč miru – ker naredi korak naprej.

Med tiste, ki ste tistega dne, 15. v decembru, prišli na skupni trg obeh Goric po ta plamenček miru in ljubezni, med vas, miroljubne, nič hudega sluteče ljudi, je tisti večer udarilo sovraštvo, egoizem, krutost sedanjosti. Med vami so se sprehajali mladi – ali celo otroci – ki so vam ponujali zlate kamne ali drogo. Ali vas ni to šokiralo? Ti mladi, ki bi morali biti zgled drugim, ki bi morali biti dobri in pošteni in borci za mir ... in ... in ... Da, prav ti mladi so vam skušali ponuditi drogo, z vami zaslužiti – vas postaviti med nove in nove zidove. Da, krut je ta svet. In mrzel. In nerazumljiv. Presunljiv. Tak je danes Betlehem. Mesto miru, polno sovraštva, prepirov in vojn; kjer hoče vsak z vsakim zaslužiti, kjer hoče vsak zgraditi zid okoli drugega ... in okoli sebe.

In vendar se je med takimi zidovi rodil Bog. Med temi nerazrušljivimi zidovi je zrasla Luč. Sem, da, med sovraštvo do svojih staršev, med Herodovo ljubosumje, med nezadovoljstvo in skrb in aroganco se je rodil Kristus. Bog je prišel iskat človeka tja, kamor je najbolj globoko padel.

Bila je samo igra, tole z mamili in zlatimi kamni na goriškem trgu. Tudi z dečkom, ki so ga na odru oklenili vsi ti »hudobci«, ni bilo nič narobe. Lahko pa bi se odvijala resnična zgodba. Kolikokrat se, pa si pred njo zatiskamo oči. Skavti smo želeli, da vsi, ki skupaj z nami sprejemate luč, začutite, kam prihaja ta luč – in kam mora priti, da bo njeno poslanstvo izpolnjeno. Hoteli smo, da začutite šok. Šok stanja pred 7-metrskim betlehemskim zidom, ki je pri nas morda še višji. Da začutite, kako mrzli so ti naši zidovi, ki potrebujejo Luč, da jih razbije. In da ji pustite porušiti svoje zidove. Da bomo lažje razumeli, zakaj je to tako težko – in vendar tako potrebno in odrešujoče – nositi Luč skozi razpoke betonskih zidov.

Komentarji