Preskoči na glavno vsebino

Eden izmed betlehemskih grafitov

K sreči sem imel veselo otroštvo. Tako sem (p)ostal idealist. Tudi v svojih pogledih, prepričanjih ... in poteh. Ena od pomembnejših je bila tista v Sveto deželo. Tudi vanjo sem stopil kot idealist. Čeprav sem vedel, da vsekakor ne bo takšna, kot je bila, v Gospodovih časih, me je vseeno šokiralo, ko smo na vhodu v Betlehem obstali pred 7-metrskim betonskim zidom. Betlehem, to mesto miru, je (bilo) vklenjeno, zaprto. Baje so zid postavili Izraelci. Zaradi varnosti. Menim pa, da gre za kaj drugega. Recimo za ... sovraštvo.

Izza tega zidu sovraštva že skoraj dvajset let zapovrstjo prihaja luč. Navadna luč z običajnim plamenom. A je ta luč vendarle nekaj posebnega. Rojena je tam, kjer je nihče ne mara, in vendar v sebi nosi ljubezen. Zato je to luč miru – ker naredi korak naprej.

Med tiste, ki ste tistega dne, 15. v decembru, prišli na skupni trg obeh Goric po ta plamenček miru in ljubezni, med vas, miroljubne, nič hudega sluteče ljudi, je tisti večer udarilo sovraštvo, egoizem, krutost sedanjosti. Med vami so se sprehajali mladi – ali celo otroci – ki so vam ponujali zlate kamne ali drogo. Ali vas ni to šokiralo? Ti mladi, ki bi morali biti zgled drugim, ki bi morali biti dobri in pošteni in borci za mir ... in ... in ... Da, prav ti mladi so vam skušali ponuditi drogo, z vami zaslužiti – vas postaviti med nove in nove zidove. Da, krut je ta svet. In mrzel. In nerazumljiv. Presunljiv. Tak je danes Betlehem. Mesto miru, polno sovraštva, prepirov in vojn; kjer hoče vsak z vsakim zaslužiti, kjer hoče vsak zgraditi zid okoli drugega ... in okoli sebe.

In vendar se je med takimi zidovi rodil Bog. Med temi nerazrušljivimi zidovi je zrasla Luč. Sem, da, med sovraštvo do svojih staršev, med Herodovo ljubosumje, med nezadovoljstvo in skrb in aroganco se je rodil Kristus. Bog je prišel iskat človeka tja, kamor je najbolj globoko padel.

Bila je samo igra, tole z mamili in zlatimi kamni na goriškem trgu. Tudi z dečkom, ki so ga na odru oklenili vsi ti »hudobci«, ni bilo nič narobe. Lahko pa bi se odvijala resnična zgodba. Kolikokrat se, pa si pred njo zatiskamo oči. Skavti smo želeli, da vsi, ki skupaj z nami sprejemate luč, začutite, kam prihaja ta luč – in kam mora priti, da bo njeno poslanstvo izpolnjeno. Hoteli smo, da začutite šok. Šok stanja pred 7-metrskim betlehemskim zidom, ki je pri nas morda še višji. Da začutite, kako mrzli so ti naši zidovi, ki potrebujejo Luč, da jih razbije. In da ji pustite porušiti svoje zidove. Da bomo lažje razumeli, zakaj je to tako težko – in vendar tako potrebno in odrešujoče – nositi Luč skozi razpoke betonskih zidov.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej