Recimo še kaj o ambicioznosti



Ambicioznost današnjega sveta bi gotovo prepovedala besede, ki jih danes pred nas postavi Janez Krstnik. »Vsi, ki bi v življenju radi uspeli, zatisnite si ušesa!«

Morda bi ga postavili na križ, v opomin – »Poglejte, če hočete uspeti, potem tega nikakor ne počnite. Tole je čisti samomor.«

In nenazadnje, ali se ne tudi nam vsaj svita nekaj podobnega?

Upravičeno. Nasploh se cel dogodek in vse Janezove besede zbirajo v eni temeljni stvari – govorijo o nemoči, o umikanju, o slabotnosti, o odpovedovanju. Samih slabih stvareh torej. O stvareh, ki ne dovolijo uspeha in uveljavitve.

Točno tako! Janez bi lahko imel velik uspeh, množice so ga poslušale in šle za njim. Uspel bi, gotovo bi uspel. Imel je veliko karizmo in prepričevalne besede za seboj. Enako Jezus. Kdo od vas ne bi šel za njim, če bi mu ponudil brezplačno ozdravitev od bolezni ali da se zastonj najeste do sitega (posebno v teh inflacijskih časih)?

A ko bi se lahko povzpel na piedestal uspeha – tisti nepričakovan umik. Konec kariere. Sestop.

Zakaj?

Najprej se zdi, da brez razloga. Ko je bilo vse že tako briljantno izpeljano. Vendar mi pozabljamo na nekaj zelo pomembnega, kar je v teh stvareh – v tem Janezovem umiku in prepuščanju svojega mesta Jezusu: da pravzaprav vse dobro, ki ga imamo, ni naše. In da bistvo ljubezni niso zasluge, ampak brezplačnost, ki zajema tudi odpoved zahvali in vsakršnemu drugačnemu plačilu.

To pa je mogoče samo v umiku, v spuščanju, v zavedanju svoje nemoči in slabotnosti. Kdor se umakne Bogu, kdor umolkne pred seboj in pred skrivnostnostjo ljubezni, le ta lahko razume, da pozabiti svoje življenje ne pomeni izgubiti ga, ampak uspeti v njem.

Ker si našel bistvo. Svoje bistvo. Ljubezen.

Komentarji