Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2021

Sveta puberteta

Da so imeli težavo s puberteto tudi v sveti družini, je morda za koga presenetljivo, pa ne bi smelo biti, tudi ta je bila pač družina kakor vsaka druga, z vsemi lepotami in težavami vred, tudi preizkušnjami najstništva. Odraščajoči Jezus, ki je bil ravno na tem, da postane odrasel mož, »sin postave« ( bar micva ), sicer ni počel posebno velikih traparij, a se je vseeno skregal, uprl in odšel od svojih staršev ter tako pokazal, da je njegova pot drugačna . Da hoče nekaj več , kot vsak najstnik.  Mnogi starši imajo s tem velike težave. Menijo namreč, da je mladostniško odhajanje, ki se pokaže kot otrokov upor, nekakšen poraz njihove vzgoje, da otroku preprosto ni mar za to, kar je njim tako sveto in pomembno. Zato se velikokrat zgodi, da ga še bolj privežejo nase, ga zaprejo za zid lastnih pričakovanj in od njega zahtevajo slepo zvestobo. Vendar je tako le še slabše, otrok se prične čutiti ujetega v svoji družini in si želi čimprej zbežati iz nje. In kakor mlajši izgubljeni sin s svojim

Našli boste dete

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.« (Iz 9,1) V tem je bistvo božičnega praznika, zagledati veliko luč , ki sveti v življenju vsakega človeka. Videti svetlobo, ki je, ki obstaja, pa čeprav je skrita v nek zakotni, nepomembni kraj rimskega cesarstva, v nekem nepričakovanem prostoru mojega življenja. Takole mi je napisal prijatelj, ki je prejel moje voščilo: »Lepo je, ko je nekdo, ki misli nate, tudi če je daleč stran.« Lepo je, res, ker se je Bog tudi danes spomnil na nas, to je božič, ko nekdo nekomu kakor utrujenemu popotniku sredi noči prižge luč na oknu, da zmore najti domov.  Ta luč sveti tudi danes, nam, utrujenim, od samote in razdalj premraženim ljudem. Nam, ki živimo v strahu in negotovosti, v nemiru, v nemoči. V bolečini in žalosti. V jezi. V sovraštvu. Tiho pravi: »Tu sem. In nikoli ne bom odšel.« Tudi danes Bog prižiga luč, vztrajno, tudi jutri jo bo, v vsakem našem »danes«, kakršen koli že bo. »Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo

Oznanjevalci veselja

Marija je oznanjevalka veselja. Pravi vzor kristjana, ki naj bi bil, kot večkrat poudari papež Frančišek, nujno vesela oseba , ker je to nekaj, kar spada k bistvu kristjana. In ljudje smo radi veseli, kako da ne, posebno ko ga imamo malce pod kapo. Želimo si veselja, ker nam je nekaj prijetnega, radi gremo na gostije in na veselice, zaplešemo, zapojemo, ko pozabimo na skrbi vsakdanjika. Vendar je to za trajnejše veselje premalo. Ker je tako veselje zelo minljivo, ne samo, da ga spremlja maček, ko izzveneva v jutru, ne, tudi nobenih posledic nima za človekovo življenje, po njem je človek popolnoma enak kot prej, če ne celo slabši.  Zaskrbljena, pa vesela  Vendar Marija ni vesela zaradi pijače, zaradi praznovanj ali česa, kar bi jo razvedrilo. Nasprotno, čisto gotovo je zaskrbljena, to pač prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah, ko se ne ve, od kod sploh njen otrok. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo menda kar pobili s kamenj

Najprej pravičnost

V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče – je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega izgleda navzven, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje. Kesanje  To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10) Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja . Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Ta bolečina, ki se

Nov začetek

Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina . Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska , in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje .  Spreobrnjenje  Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov,« (Lk 3,3) ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: » Pripravite Gosp