Preskoči na glavno vsebino

Oznanjevalci veselja


Marija je oznanjevalka veselja. Pravi vzor kristjana, ki naj bi bil, kot večkrat poudari papež Frančišek, nujno vesela oseba, ker je to nekaj, kar spada k bistvu kristjana. In ljudje smo radi veseli, kako da ne, posebno ko ga imamo malce pod kapo. Želimo si veselja, ker nam je nekaj prijetnega, radi gremo na gostije in na veselice, zaplešemo, zapojemo, ko pozabimo na skrbi vsakdanjika. Vendar je to za trajnejše veselje premalo. Ker je tako veselje zelo minljivo, ne samo, da ga spremlja maček, ko izzveneva v jutru, ne, tudi nobenih posledic nima za človekovo življenje, po njem je človek popolnoma enak kot prej, če ne celo slabši. 

Zaskrbljena, pa vesela 

Vendar Marija ni vesela zaradi pijače, zaradi praznovanj ali česa, kar bi jo razvedrilo. Nasprotno, čisto gotovo je zaskrbljena, to pač prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah, ko se ne ve, od kod sploh njen otrok. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo menda kar pobili s kamenjem. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … 

Toda kljub tem velikim skrbem Marija Elizabeti, ljudem, ki jih srečuje, prinaša veselje. Vzbuja upanje, poraja življenje, zaradi nje prihaja Sveti Duh nad ljudi, ki jih srečuje. In to ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je. Zato je vesela. 

Pravo veselje 

Pravo veselje se namreč ne more roditi od zunaj. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje zunaj sebe, v zabavah, v dosežkih, celo v ljudeh, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Slejkoprej se bo končalo, uničila ga bo bolezen ali vojna ali prepir ali poraz ali razočaranje ali kaj drugega. Veselje namreč ni samo čustvo ali cenen optimizem, ampak nekaj veliko globljega. Je sad pomembnega spoznanja. 

Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu, kadar ga vzame pod svoje srce. Kadar sprejme Njegov načrt za svoje življenje, kadar mu želi slediti, ker ve, da imeti Boga pomeni imeti vse, kar potrebuješ. Ko zaupa in verjame, da ga ima rad. Kljub vsemu, da ga ima rad. 

In ko ga enkrat sprejmemo pod svoje srce, ko ga potem morda tudi nezavedoma nosimo okrog, se bo veselje širilo tudi na vse druge ljudi, tako kot v primeru Marije in Elizabete. »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu.« (Lk 1,41) 

Začnimo spet pozdravljati drug drugega, to je pot prihoda Odrešenika na naš svet.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j