Besede za srce

Mudi se, zelo se mudi. »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« (Mr 5,23) Zdravje. Življenje. Dve stvari, ki se nam že dolgo, posebno pa dandanes, zdita izrazito najpomembnejši. Zakaj se mora torej Jezus ustavljati na tej tako zelo nujni poti, ko bi bil še čas, da bi rešil ubogo umirajočo deklico? Zakaj v tistem hitenju, ko gre vendar za življenje ali smrt, na dolgo debatirati, »kdo se je dotaknil njegove obleke«, se spraševati o tem resnično absurdnem vprašanju, ko cela množica ljudi »pritiska« nanj, ko se ga tako rekoč neprestano kdo dotika?  Pomembnejše od življenja  Jezus zato zamudi. Stvar krene po drugi poti, Jairove prošnje ostanejo neuslišane, deklica še pred njegovim prihodom umre. Pa vseeno ne obžaluje svojega obotavljanja. Očitno zato, ker je vprašanje, zaradi katerega je zastal na poti, pomembnejše od naglice, pomembnejše od ozdravitve, pomembnejše tudi od samega življenja, ali bolje rečeno, od golega preživetja.

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti .  Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.  Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreninah, na k

Nevihte so dejstvo, vedno so bile in vedno bodo – in zgodilo se jih bo še veliko. Morda tudi zato, ker so še edino Božje sporočilo človeštvu, ki ga to še zmore slišati. V tistem, ko nastane velik vihar in valovi pljuskajo v čoln, ga praktično zalivajo, pa Jezus na krmi mirno spi. Kako znan prizor. Čeprav viharji premetavajo naše življenjce kakor čolnič na morju, se kljub temu ob njih večkrat niti ne prebudimo, kakor da se ni nič zgodilo. Ali pa se vendarle za hip zdramimo, z očesom poškilimo na situacijo in potem, misleč da ji bomo s tem ubežali, zopet zadremamo, glavo zarinemo globoko v pesek. In ljudje okoli nas podobno kot Jezusovi učenci čudno sprašujejo: »Ti ni mar, da se potapljamo?« (Mr 4,38)  Ti ni mar?  Apatija  Neverjetno me je strah apatije našega časa, našega spanja na krmi čolna, v katerem smo vsi, tistega grozljivega občutka, da nam je za stvari v našem svetu postalo preprosto vseeno. Pa kaj, če se sto ljudi utopi na morju. Pa kaj, če se drugim godi krivica. Pa kaj, če vs

Ko gledam svoje mahanje po zraku (1 Kor 9,26) v še enem neposrečenem letu, ko opazujem svoje šibke in nemočne poskuse oznanjevanja v časih, ko se zdi to povsem nepotrebno, se počutim, kot da je moj trud, moje delo res eno samo, drobceno »gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji.« (Mr 4,31) Drugače povedano, da ne velja prav nič.  Ideologija števil  Sumim, da je za ta moj občutek kriva splošna prepričanost, da je usoda sveta in potek življenja bolj ali manj odvisna od mene, novodobnega boga, domišljati smo si začeli, da je naš jaz tisti, ki »nosi ves svet v rokah«. In da je tako od moje pridnosti odvisen tudi moj uspeh, rezultati so postali naš novi bog. In številke, vse smo začeli meriti, število korakov na dan, število sekund do cilja, število pregledanih pacientov, število všečkov, število osvojenih vrhov, celo število prebranih knjig, in še in še. Po teh številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda celo smiseln

Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo, da se, da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena realnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. »Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« (Mr 3,25) Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki , beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen .  Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je zgolj v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da

Zmrazi me, ko med mašo držim hostijo v rokah in moram reči: »Vzemite!« Ta tako drzna, tako pogumna beseda, brez strahu, v popolni prepričanosti, da je to nekaj, kar njegovi bratje in sestre potrebujejo, in da zato nima pri tem kaj pomišljati, ali bi ali ne bi, to je zame evharistija , beseda, ki zrase na krutem dejstvu: »Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« (Mr 14,18) Res, evharistija je pogum Boga, ki hoče dati življenje za nas – in ga hoče dati predvsem tedaj, ko si ga ne zaslužimo, kadar ga nismo vredni. Ko mu ne moremo vrniti z ničimer.  To je njegova ljubezen, krhkost pred grešnimi rokami .  Kdor je že kdaj držal v roki hostijo, ve, kako krhek košček kruha je to, zlahka se zlomi, zdi se, da bi jo preklal že en sam grd pogled. Tako krhek je v trenutku zadnje večerje tudi Jezus, nemočen, nič ne more pri tem, da ga bodo njegovi najbližji izdali in zapustili. Izkoristili ga bodo, da bi rešili svoje življenje.  Kljub temu Jezus reče: »Vzemite. Jejte. Pijte.«  Upati si bi