Preskoči na glavno vsebino

Bog, ki zamuja


Mudi se, zelo se mudi. »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« (Mr 5,23) Zdravje. Življenje. Dve stvari, ki se nam že dolgo, posebno pa dandanes, zdita izrazito najpomembnejši. Zakaj se mora torej Jezus ustavljati na tej tako zelo nujni poti, ko bi bil še čas, da bi rešil ubogo umirajočo deklico? Zakaj v tistem hitenju, ko gre vendar za življenje ali smrt, na dolgo debatirati, »kdo se je dotaknil njegove obleke«, se spraševati o tem resnično absurdnem vprašanju, ko cela množica ljudi »pritiska« nanj, ko se ga tako rekoč neprestano kdo dotika? 

Pomembnejše od življenja 

Jezus zato zamudi. Stvar krene po drugi poti, Jairove prošnje ostanejo neuslišane, deklica še pred njegovim prihodom umre. Pa vseeno ne obžaluje svojega obotavljanja. Očitno zato, ker je vprašanje, zaradi katerega je zastal na poti, pomembnejše od naglice, pomembnejše od ozdravitve, pomembnejše tudi od samega življenja, ali bolje rečeno, od golega preživetja. Ker gre za vprašanje vere, ki izskoči iz obeh pripovedi: »Hči, tvoja vera te je rešila,« (Mr 5,34) »Ne boj se, samo veruj.« (Mr 5,36) To simbolizira tisti plahi, komaj zaznavni dotik, ki pa se od vseh tisoč ostalih, površnih dotikov loči po svoji pomenljivosti in ki je ustavil Jezusa. Dotik, ki nas mora ustaviti, o katerem se je treba vprašati. Dotik, ki je nekaj naredil, ki je v obeh primerih končal človekovo trpljenje, ne tako, da je uresničil želje, ne tako, da je odpravil nadlogo, ampak tako, da je življenje spremenil v dejanje zaupanja

»Samo veruj.« Vse drugo je manj pomembno. 

On nas ljubi 

Evangelij torej pravi, da je zaupanje v Boga potemtakem ključno za kvaliteto življenja, poudarjam, za kakovost, ne za dolžino življenja. Ali pa, če rečemo malce drzneje, da je samo v zaupanju življenje, vredno tega imena. V zaupanju, kar pomeni v tem, da Mu prepustimo svoje življenje, da gre natančno tja, kamor ga želi On peljati. Tudi čez neznosne bolečine, čez srce parajoča slovesa, čez neuslišane prošnje, če je potrebno. Ljudje to naredimo strašno težko, bojimo se tega padca v neznano, kot bi bil to padec v praznino ali v goltanec zveri. 

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je zato zaupati mogoče samo nekomu, o katerem smo povsem prepričani, da nas ima rad. Vendar brez tega res ni mogoče živeti, kvečjemu se da samo životariti v trepetajočem čakanju na zadnji dan, ko bomo hočeš nočeš morali prepustiti vse. Ali čakamo na padec v brezno ali v objem, pa odločamo sami. 

O čemerkoli lahko dvomimo. Samo v Njegovo ljubezen, vanjo pa ne smemo dvomiti, če želimo, da bo življenje resnično življenje in ne samo preživetje.

(misel ob 13. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m