Besede za srce

»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Tako začne delovati v nas Božji Duh: ko nas kdo pošlje , prav na enak način, kakor je bil Jezus poslan, kadar to začutimo, razumemo in ko začnemo to izvrševati, na enak način, kot je to počel Jezus: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,22-23)  Preraščati samega sebe  Sveti Duh je poslanstvo v nas. Če povemo drugače, tista močna želja v nas, da bi nekaj ustvarili, da bi nekaj spremenili, da bi nekaj obrnili na bolje, da bi se naša sled v tem svetu poznala. On je namreč tisti, ki prenavlja obličje zemlje , ki pošilja zimo v pomlad in brst v zelenje. In to je tudi življenje, čutiti poslanstvo, ker je takrat v nas res pravo življenje, saj je življenje življenje predvsem tedaj, kadar raste in se razvija, kadar je novo , kadar želi dalje, čez meje in pregrade. »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.

»Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.« (Jn 17,4) Takole pravi Jezus v svoji poslovilni molitvi, recimo temu oporoki. In ugotavljam, kaj je bilo pravzaprav njegovo delo: »Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta.« (Jn 17,6)  Razodevanje Boga  Kot njegov učenec verjamem, da je moje delo enako: torej razodevati Božje ime ljudem , kazati v svojih besedah in v svojih dejanjih pravo identiteto našega Boga, biti tako rekoč Božja ikona sredi sveta. Postajati vedno bolj takšen, kakršen je v resnici On, njegova prava podoba, ne taka, kakršna mi ustreza glede na počutje, mnenje, situacijo, temveč tako, kakršna resnično je. In ta podoba se ustvarja sproti, tako, da se ji pustimo risati, ko sami spoznavamo, kakšen je Bog do nas: »Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim.« (Jn 17,7-8)  Kakšno identiteto Boga nam je odkril Jezus, razkriva tudi njegov zadnji govor. Čeprav so bili nje

» Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. « (Mt 28,17)  Pa kaj zato! Jezus vseeno pove, kar mora povedati, Jezus vseeno obljubi, da bo ostal z njimi do konca sveta – ker je pač to njegova odločitev, v katero ne dvomi, tudi če dvomijo nekateri od teh, ki jim govori. Četudi (verjetno) boli, da so njegovi učenci, njegovi najbližji, enajsteri, pri tem skeptični, vztraja v tem, za kar se je odločil. To zame pomeni vnebohod : gledati navzgor namesto okoli sebe; postaviti za sidrišče svojih odločitev vertikalo in ne horizontale .  Ko namreč gledamo ljudi okoli sebe, njihova mnenja, njihove odzive, njihove želje, vrednote, pomembnosti, s katerimi nas poskušajo prepričati, nas vse preveč zaposlujejo čustva, težko nam je ali pa nas postavijo nenormalno visoko, ali se počutimo preveč ali premalo vredni kot smo v resnici. Kot merilo vsega nam postavijo tisto, kar je pomembno njim. Je pač tako v našem svetu: v njem smo se naučili, da je življenje dobro, dokler nas kd

» Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi. « (Jn 14,21)  Z zapovedmi imamo danes velike težave, menda se je tako zgodilo zaradi splošnega vzdušja »svobode«, ki smo si ga izborili, v slogu stavka: »Meni nihče ne bo ukazoval, kaj smem in kaj ne, saj sem vendar svoboden človek.« Kar nakazuje, da gre pri zapovedih predvsem za problem pojmovanja, kaj je sploh to »svoboda« …  Kaj je svoboda  Svoboden človek naj bi bil torej brez zapovedi, recimo temu brez nekega skupnega dogovora. Kajti zapovedi, dogovori, pravila v našem pojmovanju (kakor odrasle najstnike) človeka utesnjujejo, v neki zavezi pač ne moremo delati vsega, kar bi si želeli. Vendar pa v nasprotju s splošnim prepričanjem »delati, kar hočeš« sploh ni svoboda. Vsi smo že ugotovili, da take vrste »svoboda« sicer resda ne omejuje nas, vendar ubija svobodo drugim ljudem. Da zmore svoboda vsakega človeka preživeti v mejah dostojnosti, zato potrebujemo pravila, zapovedi, če želite.  Vendar ne samo to. »Kdor razume svobodo le

Ozračje preveva vsesplošna izgubljenost. Kakor apostoli v paniki zadnje večerje tudi sami vzklikamo: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5) Kakor brez kompasa bega sodobni človek sem in tja in ne ve, kam in kako, ostal je brez vrednot, ki naj bi mu dajale mirnost na poti v prihodnost, brez korenin, identitete, resnice, ki bi mu dajala trdnost na tej poti, brez smisla, ki življenju vliva živahnosti in marljivosti.  Ne vemo!  Od kod izgubljenost?  To stanje duha vse skupaj še poslabšuje, saj peha človeka v najrazličnejše ekstreme. V dobi ekstremov živimo, vsi. Ravno ta teden smo duhovniki ugotovili, da tudi Cerkev ne ve, kam in kaj naj stori, ob poplavi vseh mogočih problemov nas grabi panika in tako kot po pravilu nihamo od norega aktivizma do popolne apatije. In si moramo reči, utrujeni od sloga sodobnega življenja, da smo nekje močno zgrešili, da smo pozabili nekaj zelo pomembnega. »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9)  Ne moremo se