V iskanju svobode

»Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi.« (Jn 14,21)

Z zapovedmi imamo danes velike težave, menda se je tako zgodilo zaradi splošnega vzdušja »svobode«, ki smo si ga izborili, v slogu stavka: »Meni nihče ne bo ukazoval, kaj smem in kaj ne, saj sem vendar svoboden človek.« Kar nakazuje, da gre pri zapovedih predvsem za problem pojmovanja, kaj je sploh to »svoboda« …

Kaj je svoboda

Svoboden človek naj bi bil torej brez zapovedi, recimo temu brez nekega skupnega dogovora. Kajti zapovedi, dogovori, pravila v našem pojmovanju (kakor odrasle najstnike) človeka utesnjujejo, v neki zavezi pač ne moremo delati vsega, kar bi si želeli. Vendar pa v nasprotju s splošnim prepričanjem »delati, kar hočeš« sploh ni svoboda. Vsi smo že ugotovili, da take vrste »svoboda« sicer resda ne omejuje nas, vendar ubija svobodo drugim ljudem. Da zmore svoboda vsakega človeka preživeti v mejah dostojnosti, zato potrebujemo pravila, zapovedi, če želite.

Vendar ne samo to. »Kdor razume svobodo le kot možnost, da dela, kar hoče, je pogosto tudi priklenjen na lastne želje.« In te ga v resnici omejujejo, ne pa osvobajajo. Tako »resnična svoboda pride do izraza, ko sem sam svoboden, ko se lahko v tej svobodi zavežem za druge, ko se lahko nečemu posvetim ter pozabim nase v služenju ljudem.« (A. Grün) Šele prijateljstvo in ljubezen torej človeka osvobodita navezanosti na lastno življenje. Takrat smo res svobodni: kadar nas pri tem, kar je dobro storiti, ne omejuje to, kar bi radi. Zato je resnična svoboda pravzaprav samo ljubezen.

Vzeti odnos zares

Ljubiti pa zato pomeni nek odnos vzeti zares. Zato odnos potrebuje zapovedi. Ne samo, da se v njem – v imenu lastne svobode – ne bi pobili, temveč da bi v njem živeli. In da bi živeli dobro. V ljubezni. Ljubezen je tako v bistvu stvar dogovora, zapovedi, v katerem se moja in svoboda drugega ne borita, temveč drugemu omogočata prostor, da živi.

Zato nekomu pokažemo, da ga imamo radi tudi in predvsem tako, da se držimo tega, kar smo se zmenili. Da se dobimo, ko se zmenimo. Da se držimo besede, ki smo jo komu dali. Da krotimo svoje želje in strasti in nagone. Takrat v nas stopi Sveti Duh. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« (Jn 14,15-16) In kjer prebiva On, je vse, kot mora biti.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik