Besede za srce

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

V postu svoje življenje spet postavljamo v red. Ta se namreč mnogokrat skazi, tako veliko je namreč tistega, kar nas raztresa, mnogo stvari nas na življenjski poti zmede in premoti in izgublja. Tako da pozabimo na svoje vrednote in jih zamenjamo za svoje želje . Razumemo? Da torej zamenjamo nekaj, kar nam je svetega in pomembnega in kar utemeljuje naše življenje, nekaj, kar ga dviga nad povprečnost, s tistim, kar se nam kaže kot hitra in poceni rešitev nastalega problema.  Jezusa Duh spravi v puščavo. Na nek način mu tako ustvari problem, ki se mu lahko tudi sicer pripeti v življenju. V 40 dneh samote in pomanjkanja tisto, kar mu je pomembno, sooči s tem, kar si v stiski zaželi . Kajti točno tako se zgodi v časih stiske in problemov, v njih se velikokrat zmedemo, da začnemo misliti, da je, ko si česa zaželimo, to nekaj, kar resnično potrebujemo. Takrat se naše želje zazdijo pomembnejše od naših vrednot. In tako se je zgodilo tudi Jezusu. Želja po kruhu se je rodila iz njegove lakot...

» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih ...

» Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi. « (Jn 14,21)  Z zapovedmi imamo danes velike težave, menda se je tako zgodilo zaradi splošnega vzdušja »svobode«, ki smo si ga izborili, v slogu stavka: »Meni nihče ne bo ukazoval, kaj smem in kaj ne, saj sem vendar svoboden človek.« Kar nakazuje, da gre pri zapovedih predvsem za problem pojmovanja, kaj je sploh to »svoboda« …  Kaj je svoboda  Svoboden človek naj bi bil torej brez zapovedi, recimo temu brez nekega skupnega dogovora. Kajti zapovedi, dogovori, pravila v našem pojmovanju (kakor odrasle najstnike) človeka utesnjujejo, v neki zavezi pač ne moremo delati vsega, kar bi si želeli. Vendar pa v nasprotju s splošnim prepričanjem »delati, kar hočeš« sploh ni svoboda. Vsi smo že ugotovili, da take vrste »svoboda« sicer resda ne omejuje nas, vendar ubija svobodo drugim ljudem. Da zmore svoboda vsakega človeka preživeti v mejah dostojnosti, zato potrebujemo pravila, zapovedi, če želite.  Vendar ne samo to. »Kdor...

»Daj mi piti.« (Jn 4,7)  Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo.  Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni.  Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služi...

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)  Življenje je dar  Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bis...

Imam občutek, da je danes, ko imamo bolj ali manj vsega na pretek, nezadovoljnih veliko več ljudi, kot jih je bilo v časih pomanjkanja. To je sicer svojevrsten absurd, ki pa se ga da s sledmi naše vsakdanjosti precej hitro razložiti. V ozadju (kot za mnogimi nesmisli našega časa) verjetno stoji potrošniška miselnost, pri kateri korporacije svoj zaslužek gradijo predvsem na umetno ustvarjenih željah . Te v naših glavah niso izoblikovale samo prepričanja, da nekaj »nujno potrebujemo«, ampak tudi smrtonosno idejo, da se brez nečesa ne da živeti in da ne bomo srečni, dokler tega ne dobimo ali dosežemo. Ali obdržimo . To pa je zaviranje življenja, ko se iz strahu pred tem, da bi nekaj izgubili, teh svojih želja bolestno oklepamo. Izginula beseda: darovanje Nekaj povsem nasprotnega piše judovska postava, da je treba za očiščevanje matere oziroma – bolj neposredno – za otroka darovati Gospodu jagnje in golobčka ali pa samo dva golobčka, če so starši revni (3 Mz 12,8). Povejmo kar naravn...

Thomas Toft Če hočemo stopiti iz teme v svetlobo, je treba najprej stopiti iz svetlobe v temo, v nekakšno pomanjkanje, stisko, post, bi rekel, v »ječo« (Mt 11,2), morda v celo kakšno prostovoljno ječo Janeza Krstnika, kjer bi si začeli spet želeti nekega odrešenika, »tistega, ki mora priti« (Mt 11,3). Pravzaprav je treba to storiti zato, da bi ugotovili, da smo že tam, v ječi, v temi vsakdanjosti, ko ničesar in nikogar ne potrebujemo več; zato nas nič več in nihče več ne more rešiti. Potreba po drugačnosti Apatična utrujenost današnjih dni, kamor sta nas menda pripeljala neprestano ugodje in vedno uslišano zadovoljevanje naših želja, utrujenost naveličanosti, ki mezi iz malodane vseh por vsakdanjosti, je samo želja po pristnosti, ki je ta svet, kolikor dobrega, okusnega, bogatega že ponuja, ne more dati z nobeno svojo spektakularnostjo. To tudi sami, razočarani od skorumpiranih, tako preveč človeških »mesij« sveta, odkrivamo vsak dan znova in vedno bolj. Potrebujemo odrešenika...

Če sem pošten, ne maram preveč postnih dni. Pravzaprav se mi pepelnica vsako leto tako dolgo vleče, da je kar noče biti konec. Želodec se tako milo oglaša, da bi naredil vse, samo da bi nehal cviliti. Post je težek, ker je težko biti lačen. Saj ne gre za to, da res ne bi mogel brez hrane. Sem pa navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se te pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je v našem svetu izobilja to omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam. Lakota razgalja Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lak...