Preskoči na glavno vsebino

Lačen


Če sem pošten, ne maram preveč postnih dni. Pravzaprav se mi pepelnica vsako leto tako dolgo vleče, da je kar noče biti konec. Želodec se tako milo oglaša, da bi naredil vse, samo da bi nehal cviliti. Post je težek, ker je težko biti lačen. Saj ne gre za to, da res ne bi mogel brez hrane. Sem pa navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se te pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je v našem svetu izobilja to omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam.

Lakota razgalja

Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lakoto – a svoje praznine ne napolnimo. Bašemo se, a ostajamo lačni.

Problem je namreč v tem, da se moja lakota ravna po tem, kar si želim, in ne po tem, kar potrebujem. In ko pride do navzkrižja med tema dvema stvarema, se s seboj obnašamo kakor z jokajočim dojenčkom. Želji takoj ustrežemo, samo da ne joka več. Tako je pač lažje, četudi to ničesar ne reši.

Seveda tudi ni rešitev v tem, da svoje želje kot kak nesmiselni kmečki upor zadušimo, jih potlačimo nekam v globino, ampak da jih začenjamo razumeti. Da poskušamo ugotoviti, kaj nam te želje sporočajo. Toda zato je treba boja, ne miru. Saj veste, lačen človek lahko postane prav živalski, vse bi pohodil, vse poklal, da bi prišel do tistega, kar si želi. In ravno zato je treba kdaj biti nekoliko lačen. Ker trenutek, ko svojim željam ne ustrežemo takoj, v nas sproži boj, nemir, ki je vedno potreben, da bi vedeli, da bi razumeli, kdo smo v resnici in kam gremo. Da bi se spoznali. In se na podlagi tega boja odločili, kam hočemo priti.

Post spodbuja odločitev

Zato je post tako zelo koristen, celo zelo prikladen našemu presitemu času. Lakota je namreč soočenje naših želja in naših vrednot. Ker v njej takoj lahko izvemo, ali res nekoga ljubimo bolj kot kruh. Ali pa, če nam je resnica več kot oblast, slava in moč. Ali pa, če smo za kakšno od svojih načel pripravljeni umreti. Kar je moral vedeti pred svojim poslanstvom Jezus v puščavi, moram vedeti tudi sam.

Zato je dobro kdaj pustiti si biti lačen. Da ugotovimo, da lahko in da kdaj tudi moramo živeti brez nekaterih stvari, ki si jih želimo. In da so v življenju stvari, ki nas lahko nahranijo, čeprav to ni tisto, česar si želimo. Ker v puščavi svojega življenja lahko živimo brez želja, brez vrednot pa ne.

(misel ob 1. postni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n