Imeli smo že tekmovanje za naj zdravnika, tudi za naj žensko, celo izbora za naj župnika se je nekdo domislil, vsako leto iščemo raznorazne osebnosti leta, pa misice vseh mogočih zaselkov, tretje leto zapovrstjo pa baje tudi naj besedo. Beseda leta 2018 je čebela, srebro je osvojila mikroplastika, druga spremljevalka pa je postala skodelica kave, menda ona Cankarjeva.
Toda če bi bili predlagatelji kolikor toliko iskreni in pošteni do samega sebe, bi morala v ožji izbor prav gotovo priti tudi beseda ampak. Morda pa gre za zaroto in so jo jezični dohtarji kar namenoma prezrli. Vedeli so, da ji ni para. Zarota, vam povem, mastni denarci so jo morali odgnati s seznama, moralo je biti tako, da ne bi besedi, ki je Slovence prikovala na svetovni zemljevid, zmage pred nosom speljal nek avtsajderski pritepenec. Še dobro. Saj je čebela res lepa beseda, tudi lepa živalca, radi jo imamo, kako tudi ne, edina živalca je, za katero Slovenci rečemo, da je umrla in ne poginila. Nihče ne misli na njeno želo, spominja nas na vse lepo, na pregovorno slovensko pridnost, na tiste mile tone otroštva, skoraj kot himno smo jo recitirali, čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže čebelica leti z neba.
Ampak, bodimo pošteni, veliko raje – in to vedno bolj – imamo besedo ampak. Kako tudi ne? Izjemna beseda je to, čudežna pravzaprav, ker reši vse težave. Ste kaj ušpičili? Ste tisti Ciciban, ki venomer razgraja, ki mamici nagaja, ste tisti Ciciban? Ste se v čem pregrešili in so vas zasačili s prsti v kaki predragi marmeladi? Nič hudega. Ko se boste opravičevali, samo dostavite to čudodelno besedico in vse je spet kot iz škatlice. Tako namreč dokažemo, da pravzaprav nismo ničesar krivi, krivdo preprosto preložimo: ampak razloži, da smo le nedolžna žrtev slabega vremena, obupnih razmer na delovnem mestu, nesrečnega spleta okoliščin ali pa da smo bili v greh kako drugače pahnjeni. Samo en majčken ampak in vse je kot poprej, še vedno smo tako lepi, kot smo bili še do nedavnega. Ali pa si to predstavljamo le sami.
Zato je ta beseda največja laž. Ker ji sami verjamemo. Pač lažje živimo tako, da ne nosimo na plečih nobene krivde, nobene nepotrebne uteži na mehkih ramenih. Toda to je vseeno laž in kdo pravi, da je laž lažja od krivde? Menda se zato kot kristjani tolikokrat obsojamo, se trkamo na prsi in skrušeno, nekoliko v rdečici izdavljamo: »Priznam, da sem grešil,« brez enega samega ampak za tem.
Ni to nekakšno devanje v nič, ne, realnost si stavimo pred obraz, taki smo v resnici, to si rečemo, nismo idealni Cicibani, grešniki v mislih, besedah in dejanju smo. In to govorimo prav zato, ker to nočemo biti. Kdor prizna greh, kdor se tako obsodi, brez izgovorov in prelaganj krivde, to naredi, ker noče biti grešnik, zato prosi odpuščanja, zato pove, kdo je v resnici – ker tisti hip že ve, kdo bi rad bil, česa ne sme in tudi noče več delati. Če pa ne laže Ciciban, potem je fant od fare; naj skače, vse potare, da le ne laže Ciciban!
»No,« boste rekli, »je že res tako, ampak …«
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, marec 2019)
Komentarji
Objavite komentar