Preskoči na glavno vsebino

Ampak


Imeli smo že tekmovanje za naj zdravnika, tudi za naj žensko, celo izbora za naj župnika se je nekdo domislil, vsako leto iščemo raznorazne osebnosti leta, pa misice vseh mogočih zaselkov, tretje leto zapovrstjo pa baje tudi naj besedo. Beseda leta 2018 je čebela, srebro je osvojila mikroplastika, druga spremljevalka pa je postala skodelica kave, menda ona Cankarjeva.

Toda če bi bili predlagatelji kolikor toliko iskreni in pošteni do samega sebe, bi morala v ožji izbor prav gotovo priti tudi beseda ampak. Morda pa gre za zaroto in so jo jezični dohtarji kar namenoma prezrli. Vedeli so, da ji ni para. Zarota, vam povem, mastni denarci so jo morali odgnati s seznama, moralo je biti tako, da ne bi besedi, ki je Slovence prikovala na svetovni zemljevid, zmage pred nosom speljal nek avtsajderski pritepenec. Še dobro. Saj je čebela res lepa beseda, tudi lepa živalca, radi jo imamo, kako tudi ne, edina živalca je, za katero Slovenci rečemo, da je umrla in ne poginila. Nihče ne misli na njeno želo, spominja nas na vse lepo, na pregovorno slovensko pridnost, na tiste mile tone otroštva, skoraj kot himno smo jo recitirali, čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže čebelica leti z neba.

Ampak, bodimo pošteni, veliko raje – in to vedno bolj – imamo besedo ampak. Kako tudi ne? Izjemna beseda je to, čudežna pravzaprav, ker reši vse težave. Ste kaj ušpičili? Ste tisti Ciciban, ki venomer razgraja, ki mamici nagaja, ste tisti Ciciban? Ste se v čem pregrešili in so vas zasačili s prsti v kaki predragi marmeladi? Nič hudega. Ko se boste opravičevali, samo dostavite to čudodelno besedico in vse je spet kot iz škatlice. Tako namreč dokažemo, da pravzaprav nismo ničesar krivi, krivdo preprosto preložimo: ampak razloži, da smo le nedolžna žrtev slabega vremena, obupnih razmer na delovnem mestu, nesrečnega spleta okoliščin ali pa da smo bili v greh kako drugače pahnjeni. Samo en majčken ampak in vse je kot poprej, še vedno smo tako lepi, kot smo bili še do nedavnega. Ali pa si to predstavljamo le sami.

Zato je ta beseda največja laž. Ker ji sami verjamemo. Pač lažje živimo tako, da ne nosimo na plečih nobene krivde, nobene nepotrebne uteži na mehkih ramenih. Toda to je vseeno laž in kdo pravi, da je laž lažja od krivde? Menda se zato kot kristjani tolikokrat obsojamo, se trkamo na prsi in skrušeno, nekoliko v rdečici izdavljamo: »Priznam, da sem grešil,« brez enega samega ampak za tem.

Ni to nekakšno devanje v nič, ne, realnost si stavimo pred obraz, taki smo v resnici, to si rečemo, nismo idealni Cicibani, grešniki v mislih, besedah in dejanju smo. In to govorimo prav zato, ker to nočemo biti. Kdor prizna greh, kdor se tako obsodi, brez izgovorov in prelaganj krivde, to naredi, ker noče biti grešnik, zato prosi odpuščanja, zato pove, kdo je v resnici – ker tisti hip že ve, kdo bi rad bil, česa ne sme in tudi noče več delati. Če pa ne laže Ciciban, potem je fant od fare; naj skače, vse potare, da le ne laže Ciciban!

»No,« boste rekli, »je že res tako, ampak …«

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, marec 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej