Besede za srce

Nekje v začetku adventnega časa se mi je ob razočaranju, ki sem ga doživel, kar samo od sebe zapisalo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Ne da bi vedel, sem zapisal temeljno stvar, ki jo je potrebovala moja negotovost, moj skorajšnji obup, moje težko premišljevanje: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Danes, mesec po tem, znova premišljujem o tem stavku. Res je v meni storil nekaj pomembnega. Z njim sem prosil Boga, naj prevzame mojo prihodnost v svoje roke, ker sem se ob njej čutil povsem nemočnega in nebogljenega. In gledam, kako me je to pomirilo. Gledam, kako so se stvari odvile drugače, kot sem si predstavljal, kako so stekle v smeri dobrega. Gledam in vidim, da je tisti stavek obrnil moj svet. Da je bil ta stavek zame božič: rojstvo nečesa majhnega, komaj zaznavnega, rojstvo majhnega otroka, a vendar rojstvo Boga v mojem času. Morda se bo to komu zdelo smešno in neverjetno, celo naivno ali zaslepljeno – kot se je komu tistega dne zdel takšen tudi moj stavek. Kot se je komu gotov

Tista noč. Morala je biti trda, nepredirna noč. Tako dolga, da se je ljudi polotil strah pred svojim lastnim življenjem. Tako globoka, da se je z obupom zalezla v najgloblje pore srca. Tako težka, da je premagala upanje po pravičnosti, po miru, po veselju, po Bogu. Noč, dolga noč ... sveta noč. Tista noč, da, prav ta, ista noč, je bila sveta noč. Ker je bila noč, ko sta se srečala človek in Bog. Ker je bila noč, ki je prinesla človeku najlepše, najbolj odrešujoče oznanilo vseh časov: » Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod .« Ljubezen ni samo beseda. Ljubezen je meso, resnična je in ime ji je Emanuel: Bog, ki ni obupal nad človekom, Bog, ki človeka ljubi, Bog, ki je in ki bo vedno z nami. Tista noč je tudi noč našega časa, tudi noč naših vprašanj, naših obupov, naših težav in trpljenja. In tudi naša noč je sveta noč. Sveta, ker se nas v njej dotika Bog. Sveta, ker v njej in z

Zapisek na rob svetega večera Molčeči so še edini košček krščanstva, kar ga imamo . (Sören Kierkegaard) Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi vsaj dale zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je burja stisnila ob zid. Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a toplo rumena svetloba. Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed. Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina. Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno –

Vedno znova, ko premišljujem o Mariji, me preseneča njena vera. Njena vera v težkih časih, njena vera v vseh težkih položajih, v katerih se je znašla. Njena vera in zaupanje v Boga v Božjih presenečenjih, ki so se ji dogajala – tako kot se v življenju vedno dogajajo tudi nam. Naj nekoliko pojasnim. Marija je bila zaročena. Do poroke s svojim možem, Jožefom, je morala ostati devica, čista. Nihče ni dvomil, da bo Marija držala svojo obljubo. Bila je izjemno dekle, zvesto dekle na dobrem imenu. Živela je mirno in je natančno vedela, kam in kako. Potem pa to Božje presenečenje. Rodila bo sina. Od Svetega Duha. Stvar, ki se še ni in se ne bo nikdar več zgodila. Kdo ji bo verjel? Nihče, seveda. In njena lepa podoba pred ljudmi? Saj lahko slišimo govorice: »Nikoli si nisem mislil, da je ona taka.« Pa ne samo to. To bi se še dalo nekako prenesti. Toda zaročenki, ki je bila noseča pred poroko, je bila usoda že napisana: kamenjanje do smrti. Bil je to trenutek popolne tišine. Trenutek vzne

»Kdo si ti?« »Jaz sem glas.« Ne mesija, ne Elija, ne prerok. Glas. Ne moč, ne sila, ne velikost, ne modrost. Glas. Samo glas. To pravi Janez o sebi. Glas, ki je droben, šibak, ranljiv, glas, ki je nepomemben, ki ne vzbuja pozornosti. A glas, ki govori in ki ga bo slejkoprej slišal vsak. Ker je glas o rešitvi, o Bogu, ki prihaja. O mojem Bogu, ki rešuje. Glas, na katerega mora vsakdo odgovoriti. Ker vsakdo išče Boga. Ker vsakdo išče rešitev. Ta glas je naše krščanstvo. Morda si ne predstavljate, kakšno moč ima en sam glas, en sam drobcen nepomemben glas, če je to glas, ki veruje. Ne glas, ki prepričuje, ne glas, ki vsiljuje, niti ne glas, ki se bojuje. Glas, ki veruje. Tak glasek obrača srca. Obrača svet. Ne verjamete? Dokaz za to je Janez. Nepomembni Janez v puščavi, kjer ni žive duše in kamor priteče sveža voda. In k njemu pridejo množice. Čudno. Ni imel kakih izjemnih retoričnih sposobnosti. S kameljo obleko in pasom, z brado in razmršenimi lasmi tudi ni kazal kakšne posebne

Pogrešate v teh dneh kakšno dobro novico? Z evangelistom Markom jo imava za vas: » Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina. « (Mr 1,1) Gre za začetek odrešenja, ne za začetek knjige. Gre za »dobro novico« v tem hudem času. Za »dobro novico« človeku, ki je omagal, ki se je izgubil na poti. In ta »dobra novica« je Jezus Kristus. Odrešenik. Oseba, ne ideologija. Človek, ne filozofija. Bližina, ne nauk. Nekdo. Nekdo, ki mu je mar. Bog, ki mu je mar. To je dobra novica. Novica, ki vse postavi v drugačno luč. Novica, ki pravi, da človek ni sam in da mora samo preusmeriti pogled, da bo videl, da je to res. Novica, ki je resnica. Novica, ki tolaži, ki obljublja in je v svojih obljubah zvesta. Drugačna novica, kajne? A zakaj bi verjel? Zakaj bi zaupal tejle novici, če me je že toliko drugih podobnih novic razočaralo? Novic, ki so nekaj obljubljale, pa tega niso dale ... Ta je drugačna. Izvira v resničnosti. V tvoji resničnosti. V tvoji situaciji, na tvojih razpotjih, v tvojih p

Začetek adventa. In Jezusov čudni nagovor na njegovem začetku. Da nas malo šokira, da nas malce preseneti. Vse samo zato, da bi se za trenutek usedli in razmislili, kakšen čas je to in čemu je v življenju namenjen. Brez zamere. Ne gre za »veseli december«, za katerim se skriva cela trgovska mašinerija. Ne gre za darila. Tudi ne za lučke in glasbo s kraguljčki in kuhano vino in paneton. Ni čas neskončnih zabav. Ni čas upijanjanja in pozabljanja na kruto resničnost, ki bo spet nastopila z jutranjim mačkom na novoletno jutro. Ni čas olepševanja. Ni čas za spanje. Advent je prebujanje iz spanja. Advent je budnost, pozornost, čuječnost. Občutljivost. Občutljivost najprej do stvari, ki se dogajajo znotraj nas. Da vidimo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo, kaj čutimo, česa si želimo in kje grešimo; kje je naš cilj in kakšne so poti do njega. Potem pa občutljivost v naših odnosih. Da opazimo človeka, ki ga srečamo. Opazimo, ne le oplazimo s pogledom. Da smo mu blizu, da ga razumemo,

Takrat, tistega dne ob koncu časov, ki enkrat zagotovo pride, takrat bo vse na pravem mestu. Pravično in krivično, dobro in zlo. Vse stvari na svojem mestu. Tudi jaz in ti. Na tistem mestu, ki nama pripada. A katero mesto bo to? Ne tisto, ki mi ga bo odredil Kristus, niti ne tisto, ki mi ga bodo odredili moji šefi, duhovniki ali starši, temveč tisto, ki si ga bom izbral sam. Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda. In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem. Ker moja sodba – tako kot ljubezen – ni stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Sodba o tem, ali sem na strani ljubezni ali ne. Sodba o tem, ali spadam k Bogu ali ne. Lačni in žejni, tujci in tisti brez obleke, bolni in jetniki, potem pa vsi tisti, ki

Nekatera življenjska spoznanja so grenka. Eno takih se dotika mojega dela, posebno dela z ljudmi. Pri marsikaterem opravku sem se tako naučil, da trud, ki ga vložim v to delo, ni nujno poplačan z dobrimi sadovi ali z uspehi, ki si jih obetam. Precej težko spoznanje je to. Ne samo zaradi občutka. Tudi zato, ker ponavadi izgubiš voljo in smisel za delo, ki ne rodi sadov. Tale dva junaka iz Jezusove prilike nista neka popolneža. Nikakor; prepričan sem, da sta svoj uspeh v delu – kako sta iz svojih talentov pridobila še nekaj drugih – spoznala šele takrat, ko je gospodar že prišel domov. Šele takrat sta videla sadove svojega dela. Prepričan sem, da sta v svojem trudu, da bi naredila nekaj več in bolje, da bi naredila to, za kar ju je gospodar poslal v svet s svojimi talenti, mnogokdaj omahovala in govorila, da nima smisla, da tako ali tako ni nobenih sadov, nobenega uspeha, da sta premalo sposobna in tako naprej. Prepričan sem, da se jima je v življenju posulo mnogo ciljev in načrtov, do

Predstavljam si, da bo današnji dan za mnoge zelo težek. Vem, ker so to tudi ljudje, ki jih poznam in vem, v kakšni situaciji so se znašli. Veliko imajo nositi, veliko trpeti. Zanje samo molitev. To pa pišem tebi, ki morda nimaš tako težkega bremena. Pišem ti zato, ker ti želim povedati, da so v tem dnevu stvari, ki te bodo osrečile. Da, ponavadi majhne stvari, majhni ljudje, ki jih boš srečal. Prosim, naj ti ne zdrsnejo izpred pogleda. Ti jih potrebuješ in oni potrebujejo tebe in tvoj pogled. Ker ti morajo predati čisto posebno sporočilo. Sporočilo o majhnih stvareh, ki naredijo veliko sreče. Danes je 11.11.11. Tudi šest enic lahko komu izvabi nasmeh ali prijetno zadovoljstvo, da je doživel dan, ki ga ne bo še vsaj sto let. Zakaj ga ne bi tudi tebi?

Nedeljska Božja beseda  (klikni) Recimo, da se bojite teme. In recimo, da se vam zgodi, da se zbudite v temi. Zagrabi vas panika. Iščete luč in je ne najdete. Že povsem ste iz sebe. Kaj bi vam pregnalo strah? Kaj bi vas pomirilo? Seveda, nekdo, ki vam prinese luč in vas dobrohotno pozdravi. Za nekaj takega lahko imamo življenjsko poslanstvo vsakega človeka, tudi vas. Biti za nekoga tam, kjer je potrebno biti, da mu prineseš mir in varnost. Ob pravem času na pravem mestu. Temu rečemo tudi budnost. Biti tam, kjer je treba biti. Narediti, kar je treba narediti. Govoriti ali molčati, preprečiti ali omogočiti. Nekaj takega je imeti prižgane svetilke in svetiti. Olje za te svetilke rase na treh drevesih. Na hvaležnosti, ki te naredi občutljivega. Na dobroti, ki te naredi toplega. Na zvestobi, ki te naredi trdnega. To troje rabi človek, da zasveti. To troje, da njegova luč ne opeša. To troje, da ostane buden, to troje, da ostane človek navkljub vsemu, kar se mu dogaja. Hvaležnost, d

Takšnale služba, vloga, kot je moja, da namreč v Cerkvi govorim in pridigam, da ljudi vodim, da sem jim oče in učitelj, lahko človeku kar prehitro zleze pod kožo. Tako močno, da si začne predstavljati, da je on tisti, ki ga je treba poslušati, da je on tisti, ki vse ve, da je on tisti, ki bo povedal, kaj je prav, in pokazal, kam je treba iti. Imam srečo. Še vedno vem, da sem premlad, da bi bil lahko večini oče in vodnik in učitelj. Premalo vem. Premalo izkušenj imam. Premalo življenjske modrosti, da bi lahko komurkoli dovolj dobro svetoval. Še vedno sem ukleščen v svoje ozke poglede, še vedno vidim, kako težka in nezaslišana sta kdaj evangelij in resnica in da je strašansko težko pustiti svoje koristi in priljubljenost, da bi jima služil – in s tem tudi človeku. Samo človek sem. Zato vem, da ne bom nikdar vsega delal, kar bom govoril. Vem, da bom kdaj drugim bolj v breme kot v pomoč. Vem, da bom še velikokrat svoja dejanja in besede usmerjal tako, da me bodo imeli ljudje radi i

Srčni, dragi, vedno poln življenja, pa naj je bilo temno ali svetlo! Dragi Tone! Od malih nog si bil eden mojih najljubših. In si to ostal. Za vedno kot Pesnik, žlahtnih in polnih besed. Hvala. Počivaj v miru. Ljubezen Meni je lep ta svet med morjem in goro! Ta prst, ki je je komaj za pest z majhnim upom in veliko moro. Meni je drag ta prag pred nebivanja vrati. Sem nas, kot boštva in beden prah, je položila usoda mati za vztrajanje in za rast, za bel dan in črno bilje, za muko in slast, za strast in nerazumno samonasilje. Meni je ljub ta svet, tako krut in ravnodušen! Nanj sem pripet in razpet kot na križ preizkušenj za pot kdovekam, navzdol v brezno ali brezmejno pesem, na to čudno slovensko bol, na eno samo ljubezen.

Kaj pomeni ljubiti Boga? Pomeni odpreti oči zanj, ga opaziti, mu dati na razpolago svoj čas in moč, svoje premoženje in lastnino, ga vzeti k sebi, v svoje življenje kot svojega prijatelja, potem tudi zastaviti svojo besedo zanj in ga braniti pred seboj (svojim egoizmom) in pred drugimi, ki so mu sovražni. Se pogovarjati z njim. Z njim molčati, ga poslušati. Biti z njim. Biti zvest. Ne iz dolžnosti. Iz preprostega dejstva, da mi je ljub in da ga imam rad. Se sliši čudno? Kakor da bi govoril o nekem človeku, kajne? Točno, enako bi lahko povedal o tem, kaj pomeni ljubiti bližnjega. Kajti Boga ne moremo ljubiti, če nima podobe našega bližnjega. In bližnjega ne moremo ljubiti, če nima podobe Boga. Zelo preprosto je in zelo komplicirano. Obe ljubezni nista ločeni. Pravzaprav sta eno in isto. Zato spadata skupaj. Ker gre za isto ljubezen, isti odnos. In kakršen je eden, takšna sta oba. Tako ne morem biti dober kristjan, če nisem dober človek. Ne morem dobro moliti z besedami, če ne m

» Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega .« (Mt 22,21) Dva svetova, ki si nista podobna, niti med seboj skladna. Vsak se sreča z njima, vsak živi v obeh. S fizičnim, materialnim okoli sebe, in tistim duhovnim v sebi in drugih. Uspešno in pravilno krmariti med njima – da se med seboj ne zadevata in odžirata – je mojstrovina. Tudi napor. Zato ni nič čudnega, da so vedno bili ljudje, ki so se zato nagnili na eno ali drugo stran. V svetu in tudi v Cerkvi. In tudi tam, pred Jezusom, ko so mu zastavljali tole pomembno vprašanje: kateremu svetu dati prednost? S tem vprašanjem, ki pretresa tudi našo vsakdanjost, so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost? Jezusov znani odgovor osupne oboje. Prava pot, pravi Jezus, vodi po sredi med obema. Kristjan (kot vsak človek) je del sveta. Vanj je postavljen s čisto posebnim razlogom, s čisto posebno nalogo, ki je ne mo

Pred dnevi sem govoril s prijateljico, ki mi je povedala, da človek vse stvari, ki jih počne, postavlja med dve osi: med nujno in pomembno. Da imamo pred seboj vedno stvari, ki so zelo nujne in zelo pomembne, zelo nujne in manj pomembne, manj nujne, a zelo pomembne in tiste, ki niso niti nujne niti pomembne. Katerim posvetimo največ pozornosti? Rekli bi, da tistim, ki so pomembne. Je pa navadno tako, da svojo pozornost postavljamo najprej na tisto, kar je nujno, ker nas nekaj k temu sili in priganja in tako hitimo po teh opravilih, da bi to čimprej opravili, misleč da bo tedaj, ko bo nujno minilo, čas tudi za pomembno, ki pa ni tako zelo nujno. Vemo, kaj se zgodi. Tistega nujnega nikdar ni konec. Oziroma ga je konec šele tedaj, ko smo ugotovili, da smo tisto, kar je bilo pomembno, preprosto zamudili – ker zanj nikdar ni bilo časa. Tako človek izgubi samega sebe. Če nima časa za najpomembnejšo stvar svojega življenja: zase, kar vključuje tudi njegove odnose. Stvar, ki ni nujna, a

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi , posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah; ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe. Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu, s katerim ohranjaš svoje stvari. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi; mnogo koristi ponižna, dobra in čista. Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji, in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo, in prenašaj

Človek brez luči in sonca težko preživi. Posebno v temnih časih, kot so današnji. Ne more hoditi, če ga ne nekaj osvetljuje, če mu ne nekaj daje upanja in poguma. Meni daje pogum in luč in pot kratek stavek iz današnjega evangelija: » Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen .« Svetla vrata na koncu temne povesti o zlobi človeka, ki vztraja v svoji sebičnosti. Gospodarjevi poslanci in njegov sin, ki hodijo v vinograd po pridelek in ki njihove oskrbnike sprašujejo po tem, za kar so bili postavljeni v vinograd, po dobroti, po pravičnosti, po solidarnosti, torej po tem, po čemer sprašuje tudi današnji človek, so kruto pokončani. Toda zgodba se kljub temu ne konča maščevalno, niti tragično. Zavrženi kamen, recimo mu nebodigatreba tega sveta, postane temelj novega sveta, nove prihodnosti. Greh postane blagoslov, umor postane novo rojstvo, konec postane začetek. Z zlom, s slabim, morda najslabšim, se začne upanje. To je zgodba Jezusa Kristusa, vogelnega kamna. Zgodba, ki pr

Vedno me je groza pomisliti, da bomo na sodni dan dajali odgovor za vsako besedo, ki smo jo izrekli. Groza zato, ker vem, koliko od njih je bilo praznih, nevrednih, včasih lažnivih in celo škodljivih. Besede bodo sodnice človeštva. Po njih namreč vzpostavljamo stik z ljudmi in jim to, kar je v nas, nosimo naravnost v njihovo dušo. Besede so obraz našega srca, nas samih, kakršni smo v resnici, kajti česar je polno srce, to usta govore . Besede so hčere naše resničnosti in matere naših dejanj. vir: inspire-me.ca Zato nosijo besede v sebi tako veliko odgovornost. Odgovornost za ves svet, ne samo za notranjo kamrico srca. Toda zakaj takšna pozornost besedam, ko pa danes Jezus postavlja pred nas zgled, kako ni toliko pomembno, kaj govorimo, temveč to, kar potem naredimo? Najprej razčistimo, da ta trditev ni povsem pravilna. Če bi bilo tako, potem bi Jezus nekako podpiral tiste, ki nekaj govorijo, delajo pa nekaj drugega – saj sta vendar oba sinova delala drugače, kot sta govorila,

Daleč so že časi, ko se je delo postavljalo kot veliko in pomembno vrednoto. Delu čast in oblast in podobne parole so vzbujale pravzaprav častitljiv odnos do dela. Seveda, delo je bilo in je še vedno dostojanstvo človeka. Imeti delo pomeni biti koristen. Imeti delo pomeni uporabljati tisto, kar znaš, kar je tvoje bogastvo. Nekaj imaš, ko imaš delo, delo je varnost, je zaslužek, je preživetje, je smisel. Danes je delo predvsem sinonim za obremenjenost, za garanje, za težjo pot , če rečemo svetopisemsko. Težjo pot skozi življenje, ker si marsikdo želi živeti v brezdelju. Morda nas je k temu napotilo toliko in toliko primerov iz sveta, kjer so kratko potegnili delavci, zaslužili pa brezdelneži. Pa tudi naš družbeni sistem je sestavljen tako, da se bolj splača živeti v brezposelnosti kot pa delati in se truditi. Ta pogled nam je uničil tudi tole sijajno Jezusovo priliko. Da se jezimo na tiste, ki niso delali toliko kot mi, ki se niso toliko trudili, kot smo se morali truditi mi, pa

terryfoote.com Človek ne more izbirati, ali bo živel z drugim ali ne. Brez drugega človek ne more živeti, ker je človek ustvarjen tako, da živi skupaj, v skupnosti, kakršnikoli že. To je dejstvo. Lahko pa izbira, kako bo z drugim živel. Od tega je tudi odvisno, ali bo srečen ali ne. Točno, naši odnosi so vir sreče ali obupa. Naši odnosi, v katerih je toliko nedorečenega, v katerih je toliko egoizma in poskusov, da bi prevzeli oblast, toliko zamer in prizadetosti, toliko zamolčanega in prezrtega. Toliko dolgov ... Morda še več kot za deset tisoč talentov. Prostori med nami so občutljivi, zelo občutljivi, skoraj tako težki, da bi jih najraje zavrgli. Če ne bi vedno znova ugotovili, da brez njih ne moremo živeti. Da ne moremo živeti, če ne čutimo, da nas ima kdo rad, in če sami nimamo radi. Naj psihoterapevti pravijo kar želijo, za odnose in njihovo trdnost obstaja eno samo zdravilo. Stvar, brez katere ne more obstajati niti en sam iskren odnos. Odpuščanje. Ponavadi se ga bojimo. O

Biti stražar. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Na tvojih plečih so življenja vseh, ki mirno spijo in počivajo. Biti človek. Še bolj biti kristjan. Si predstavljate, kakšna odgovornost je to? Že samo s tem, da smo, kjer smo? Čeprav se ne zavedamo, je vsak trenutek, ki ga preživimo, vsaka odločitev, ki jo sprejmemo,vsako srečanje, ki ga doživimo, vsak korak, ki ga naredimo, nekaj, s čimer nosimo odgovornost za ljudi, ki so del našega življenja. Tako sva stražarja, jaz in ti. Biti morava tam, kamor sva postavljena, stati tam budno, se učiti in dopolnjevati, iskati in tvegati, kazati pot in svetiti, predvsem pa vztrajati v tem, za kar sva se odločila – vztrajati v svojem krščanstvu, v svojih vrednotah, vztrajati na mestu, na katerega sva bila postavljena. Tega ne govorim zato, da bi nad komerkoli izvajal pritisk. Seveda ne. To govorim najprej sebi, potem pa tudi vam, ki danes začenjamo novo delovno leto, novo leto odgovornosti in straže. Da bi se zavedali, da je naše delo,

Nekaj nam danes gotovo ne da miru: v čem je Petrova skrb in ljubeznivost napačna, če smo že gotovi, da v Jezusa ne gre dvomiti. Kaj Jezusa v tem prigovarjanju toliko zmoti, da se nanj tako ostro odzove? Pravzaprav Jezusov odziv izgleda prav nekoliko nesramen. Kajti Petrovo prigovarjanje vsaj na zunaj izgleda kot njegova resnična skrb, kot njegova resnična ljubezen do Jezusa, za katerega ne želi, da bi tako sramotno in ponižano končal. Toda čeprav tako izgleda, to nikakor ni Petrova ljubezen. Morda se tudi vam večkrat zgodi naslednje: mislimo, da delamo dobro drug drugemu, da so naše želje, misli, prizadevanja, pogledi povsem dobronamerni, še več, storjeni iz čiste ljubezni. A glej: včasih se naše dobronamerne, ljubeznive stvari (bodisi pri nas bodisi v drugih ljudeh) spremenijo v strah in nemir, v konflikte in razprtije. In se nam zdi čudno in nenavadno. Ker mislimo, da delamo dobro ... pa smo naredili zlo. Kako je to mogoče? Kako lahko dobro postane slabo? Odgovor je dokaj prepr

»Ne samo, kaj pravijo ljudje. Zanima me, kaj praviš ti.« Jezus je danes zelo direkten. Iz enega samega razloga. Ker gre za vprašanje, s katerim mora obračunati vsak odrasel kristjan. Ne gre namreč ne samo za vprašanje poti, ampak tudi za vprašanje cilja: ali je pravi in ali ga bom dosegel. Da ne bom tako zelo abstrakten: gre za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame, kakšno vlogo igra v mojem življenju Jezus Kristus? So njegove besede moje besede? So njegove poti tudi moje poti? So njegove vrednote tudi moje vrednote? Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, potegnemo s tistim, ki je močnejši. Lažje je tako. Ni se potrebno izpostavljati, ni potrebno kaj dosti razmišljati in se soočati z vprašanji, ki lahko obrnejo na glavo naše ustaljeno in umirjeno življenje. A zato je danes tudi z našim krščanstvom tako, da je bolj ali manj ustrojeno po družbi, ki nam govori, kako naj mislimo, za kaj naj se odločamo in kako naj živimo, da ne bomo nikogar motili. Verjetn

Prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten. Čeprav k temu ob pojavu zla in trpljenja na svetu navaja marsikateri svetovni mislec, čeprav boste prav zato lahko imenovani kot naivneži, čeprav boste na podlagi vsega tega tudi sami podvomili v njegovo ljubezen, prosim, ne recite, da je Jezus postal brezčuten. Sam ugotavljam namreč naslednje: da je to ženo močno vzljubil. Zakaj tako mislim? Predvsem zato, ker ga je v njeni prošnji zanimala. Ker jo je videl. Ker ji je želel pomagati. A ne samo trenutno pomagati. Želel ji je pomagati za vedno. Ni ji hotel dati ribe, hotel jo je naučiti, kako se ribari, če povem z znano primerjavo. vir: sportal A nas in še koga drugega seveda zmotijo Jezusove besede. Božje poteze nas nasploh večkrat zmotijo. Trde besede, trdi potek dogodkov, trde odločitve. Le te žene ne. Zakaj ne? Najprej zato, ker je prepričana, da jo ima Jezus rad. To spozna po tem, da je ne pošlje proč (kar bi tako hitro radi naredili njegovi učenci). Vzame si čas zanjo, posluša

Zakaj gospodar ni pustil pobrati ljuljke med pšenico svojim služabnikom? Ker niso vedeli, katera je katera, torej katera je slaba in katera dobra. Kot človek marsikdaj ne ve prav točno, kaj je dobro in kaj slabo. Lahko si mislimo, da je célo polje, sredi katerega živimo, slabo. Lahko mislimo, da je človek, s katerim živimo, slab. Lahko mislimo, da je vse naše delo, vse naše početje slabo. A to so hitre sodbe. Prehitre sodbe, ki marsikdaj naredijo ogromno škode. Zaradi njih morda koga odvrnemo od poboljšanja. Zaradi obupavanja nad ljudmi marsikoga zatremo v njegovi rasti, v njegovem spreminjanju. Zaradi sodb marsikdaj tudi sebi zapremo vrata pred potmi, pred ljudmi, ki bi jih tako potrebovali. Tako kmalu ugotovimo, da pravzaprav največje hudičevo delo med kristjani ni tisto zlobno seme tam na njivi, ampak tisto zlobno seme v nas – da so to sodbe , ki iz našega sveta in našega srca ruvajo pšenico in delajo prostor ljuljki. Zato Gospodar želi, naj pustimo sodbe pri miru. Sodbe več u

Če spremljate svetovni šport, potem gotovo poznate zgodbe o velikih uspehih. In zgodbe o velikih padcih. Pri vsem tem pa je zanimivo predvsem to, da ponavadi ne gre za zgodbe različnih, ampak istih ljudi. Veliki šampioni so tako velikokrat padli tako globoko. Tako globoko, da so spoznali, da v resnici niso zmagovalci, ampak poraženci. Razmišljate, kako je to mogoče? Takšno je pač življenje, boste rekli. In da, prav imate. Takšno je življenje. Življenje znajo živeti samo poraženci. In ravno tako evangelij. Naj takoj razložim. Pod zmagovalce vedno štejemo tiste ljudi, ki so prišli na vrh, ki so nekoga ali nekaj premagali. Zato je za zmagovalce evangelij nesprejemljiv, ponižujoč. Če namreč evangelij pravi, naj nastavljamo lice tistim, ki nas bijejo, če pravi, da je velik tisti, ki se ponižuje, če pravi, da ima največjo ljubezen tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, potem nekaj takega pri zmagovalcu nima kaj iskati. A ravno tako je za zmagovalce ponižujoče tudi življenje. Če namr

Ob današnjem prazniku v sebi vedno čutim ganjenost. Ne samo zato, ker ta praznik v človekovo življenje prinaša toliko topline in tolažbe, ki jo začutimo ob kateremkoli srcu, ki se nam približa, ampak zato, ker se bližina tega Srca nikdar ne prekine. Ker je večna. Kot je večna njegova ljubezen do mene. In ganjen sem ob tem, da se njegovo ljubezen občuti še močneje, kadar moje srce ne more več ljubiti. Kadar sem razočaran nad ljubeznijo in utrujen od nje. In me povabi: » Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« Počitek. Takrat, ko mi pravi: »Razumem te.« Takrat, ko mi šepeče: »Pri meni si vedno dobrodošel, ne boj se.« Takrat, ko me posluša v mojem javkanju in jamranju, pa potem vedno znova prikima in me pogleda. Pogleda tako, da razumem: »Še vedno ti zaupam.« Čutite to ob Bogu? Nič ne de, če ne čutite. Srce, ki ga zaliva Božja ljubezen, slejkoprej vzbrsti. Slejkoprej. Za vsakogar je enkrat pomlad, a samo če vztraja v zemlji. Samo če živi zvesto

Ko gledam na ta dva možakarja, vsakega po eni strani očeta naše vere, mi v premislek prihaja njuna življenjska situacija, ko sta spoznala Jezusa, ko je On vstopil v njuno življenje in ko sta onadva stopila k njemu. Različnih poklicev, različnih izobrazb, iz različnih življenjskih pogojev, verjetno tudi z različno podobo Boga. Obema pa srečanje z Jezusom popolnoma spremeni življenje. Popolnoma. Oba zapustita varnost in zavetje in preskrbljenost, verjetno tudi dobro ime. Zakaj? Samo zaradi nekega lažnega mita? Zaradi nekega privida? Nikakor. Oba sta bila realna, zelo realna moža. To nista bila sanjača. Življenje sta imela na pladnju, vedela sta za njegove lepote in njegove pasti. Vse, kar sta storila, sta storila po premisleku, ne samo po navdihu. In sta se – ob srečanju z Jezusom – odločila, zavestno odločila, da sprejmeta ostrino in mehkost njegovega nauka, varnost in tveganje, obljubo, ki je nihče ne more potrditi, in odgovornost, za katero bo malo hvaležnosti. Vse to samo zaradi

Če je kdo doslej mislil, da je Jezusov nauk, da je krščanstvo igra, da je to nekaj za nedeljski prosti čas, naj odslej misli drugače. Krščanstvo pomeni biti drugi Kristus, ne samo poslušati o njem. Ne samo občudovati ga. Biti, živeti, hoditi, delati kakor Kristus. In za to je potrebna vsa resnost ter trezna in zvesta odločitev. Ena od prvih zadev, ki jo ta odločitev prinese s seboj, je, da dokončno postavimo stvari v svojem življenju na pravo mesto. Drugače povedano, da se odločimo, katere stvari so nam najbolj pomembne, katere so pomembnejše od ostalih in katere sploh niso bistvene. Morda se nam zdi to zelo samoumevno, pa ni. Veliko naših odločilnih napak, nesporazumov, nepravičnosti in tudi užaljenosti, da ne rečem sovraštva, nastane, ker ne vemo, kaj ima v našem življenju prednost. Ker se nismo zares odločili. blogs.mie.utoronto.ca In prepričan sem, da je danes v naši družbi tako čudno stanje prav zato, ker ne vemo natančno, za kaj smo se pravzaprav odločili in – posledično –

Ljuba domovina, Ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama. Še zdaj sem prepričan o tem. Ko si se rodila, so bili težki časi. In vendar, glej, živiš! Tvoje novo življenje je bilo tolikim v veselje, tolikim znamenje upanja, znamenje, da Bog ni in nikoli ne bo zapustil Slovencev. In danes si stara dvajset let. Dvajset. Prava mladenka, še vedno lepa kot tisto prvo jutro, ki si ga doživela. Lepa, oblečena v belino gora in modro morje, s pšenično zlatimi lasmi, ki ti valovijo v burji. Tvoj glas je kot glas stoterih rek in slapov, kot glas vriskajočih na trgatvi. Tvoje oči so svetle, v njih je toliko upajočih ljudi, ki so te gledali, ki si jih gledala na svojih cestah. Morala si se boriti za svoje življenje, že od vsega začetka. Morala si se odločiti, morala si vztrajati. Zato si tako lepa. Tvoj obraz se je izčistil v krvi in znoju, na bojiščih, kjer so ti želeli povedati, te prepričati, da si nekaj drugega, kot si v resnici. A ti veš: tvoj oče je jezik, tvoja mati je ver

Povedal vam bom zelo preprosto, a resnično stvar: to, kar ješ, to si. Ne samo, da se hrana, ki jo zaužijemo, spreminja v nas. Tudi mi postajamo vedno bolj podobni hrani, ki jo jemo. Kdor je dobro hrano, bo zdrav, tisti, ki je slabo, bo zbolel, morda zaradi nje tudi umrl. In tako ni samo s telesom, tako je tudi z duhom. Še posebej če vemo, da je tisto, kar je v nas večno, prav naš duh. Zato je izjemno pomembno, s čim se naš duh hrani. Morda temu ne dajemo veliko pomena, a danes tako kot v prehrano našega telesa pade tudi v prehrano našega duha izjemno veliko slabega. Preprosto zaradi okolja, s katerim se hranimo, okolja, v katerem je podivjala vseenost, kjer sta se razrasla obup in malodušje, kjer odlično uspeva hudičeva zel – napuh: biti nekaj, imeti oblast, biti sam sebi bog. Mislite, da ne jeste tega? Morda niti ne veste. A nočem govoriti o tem. Danes hočem govoriti o hrani, s katero se preživi. Ja, obstaja. Tako kot je v puščavi Bog hranil Izraelce, tako hrani tudi nas v naših

Zgodilo se je v ekvadorski Amazoniji. Indijanci plemena Shuar so objokovali umirajočo babico. Sedeli so ob njeni smrtni postelji in jokali. Očividec, ki je prišel iz drugih svetov, jih je vprašal: »Zakaj jokate pred njo, če je še vedno živa?« In tisti, ki so jokali, so odgovorili: »Da bo vedela, kako zelo jo imamo radi.« (E. Galeano, Knjiga objemov )

Mnogi so si razbijali glavo s temi stvarmi, mnogi si jo še bodo: kdo je Bog in kakšen je? V današnjih berilih na primer srečamo tri ljudi, ki želijo priti temu vprašanju do dna: Mojzesa, Pavla in nazadnje še Nikodema. In odgovor na to vprašanje še vedno zahtevamo tudi mi. Tudi vsak od nas, ki smo danes tu. Zakaj vse to iskanje? Zakaj vse to naprezanje? Povem vam, ne samo iz radovednosti. Odgovor na to vprašanje je tako zelo pomemben, ker je enak odgovoru na drugo, enako težko vprašanje, ki mu skušamo priti do dna z vsakim vdihom in izdihom. Odgovor na to, kdo in kakšen je moj Bog, je namreč odgovor na vprašanje kdo in kakšen sem jaz. Prav zato smo ljudje večkrat zamenjali vrstni red. Boga smo si naredili po podobi svojih želja in načrtov namesto obratno. Zato toliko napačnih poti. Zato toliko napačnih odločitev in dejanj. To nismo bili mi, ker to ni bil naš Bog. Četudi so človekova vprašanja vedno drugačna in pričakovanja na odgovor prav tako zelo različna, pa Bog odgovarja ved

To zgodbo mi je povedala Rosa Maria Mateo, ena izmed najbolj znanih osebnosti španske televizije. Ženska iz neke zakotne vasi ji je poslala pismo z vprašanjem in jo prosila, naj ji odgovori po pravici: »Ali me, ko vas gledam, tudi vi gledate?« Rosa Maria mi je to povedala in rekla, da ni vedela, kaj naj ji odgovori. (E. Galeano, Knjiga objemov )

Alastair Reid piše za New Yorker , a gre le redko v New York. Raje živi na samotni plaži v Dominikanski republiki. Na tisti plaži je pred nekaj stoletji pristal Krištof Kolumb, ki je bil na enem od svojih potovanj na Japonsko, in od takrat se ni nič spremenilo. Od časa do časa se med drevesi pojavi poštar, sklonjen pod težkim bremenom. Don Alastair prejema gore pošiljk. Iz Združenih držav ga zasuvajo s prospekti, letaki in katalogi, z luksuznimi skušnjavami potrošniške družbe, ki nagovarjajo k nakupovanju. Nekoč je med pošiljkami našel tudi ponudbo za napravo za veslanje. Don Alastair jo je pokazal svojim sosedom ribičem. "V zaprtem prostoru? Uporablja se v zaprtem prostoru?" Ribiči niso mogli verjeti svojim očem: "Brez vode? Vesla se brez vode?" Niso mogli verjeti, niso mogli razumeti. "In brez rib? In brez sonca? In brez neba?" Ribiči so donu Alastairu povedali, da se zbujajo vsako noč, dosti preden se zdani, gredo na morje in mečejo mreže, med

Človeštvo živi pod babilonskim stolpom. Hodi, pa ne ve, kam. Dela, pa ne ve, kaj. Živi, pa ne ve, čemu. Vsak rine po svoje. Vsak skrbi zase. Nihče nikogar ne posluša, nihče nikogar ne razume. Vsak ima svoj jezik, svojo smer, svojo resnico. Vsak je sam. Táko je človekovo življenje brez srca. Táko je človekovo življenje brez Boga. Z vsem tem človek izgublja svojo človeškost. Človeštvo pod babilonskim stolpom umira. A še preden se je v človeku začel Babilon, se je začel tudi odgovor nanj. Božji dih Adamu. Božji Duh. To je edini možni odgovor na človekovo mrtvo srce. Božja odločitev, da človeku da življenje, in njegov dar, njegov dih, Sveti Duh. Vendar je oživitev srca dolg proces. Res dolg, ne zgodi se čez noč. Kajti Božji Duh ni manipulator. Je ljubezen, ki potrpi, ki je preprosto tam, v človekovem življenju, čeprav si tega ne zasluži, ki se podarja, ki diha v njegovo srce. Kot umetno dihanje reševalca, ki traja tako dolgo, dokler srce ne spozna, se ne odloči, da ta dih, življenje,

Jezus moli. V njegovem življenju se to godi zelo pogosto. Pravzaprav je Jezus v stalni zvezi s svojim Očetom. Vedno se nanj obrača, se z njim pogovarja, ga posluša, ga hvali in prosi. Vedno moli. Ne samo zato, da bi naredil, kakor je prav, ne zato, ker bi hotel prelagati svojo odgovornost. Umika se in moli predvsem zato, ker sta Jezus in Oče eno. Biti eno – to je človekova nuja. Človek nima miru, človek ne neha hrepeneti, upati, si želeti, dokler ni eno. Dokler ne živi s tistim, kar mu manjka. Ni popoln, če ni eno. Ni srečen, če ni eno. Ko pa začuti in doseže to enost, njegovo življenje postane polno smisla in jasnosti. Takrat bi lahko premikal svet. In dejansko ga. Prav zato – ker sta z Očetom eno – Jezusova molitev ni samo izgovarjanje besed. Seveda ne. Jezusova molitev je beseda ljubezni, ki se od navadnih besed loči predvsem po tem, da ne obstaja, ker bi hotela nekaj doseči, ampak preprosto živi – ker ne more drugače. To je beseda, ki je preprosta in iskrena, beseda, ki umolk