Preskoči na glavno vsebino

... vi vsi pa ste bratje

Takšnale služba, vloga, kot je moja, da namreč v Cerkvi govorim in pridigam, da ljudi vodim, da sem jim oče in učitelj, lahko človeku kar prehitro zleze pod kožo. Tako močno, da si začne predstavljati, da je on tisti, ki ga je treba poslušati, da je on tisti, ki vse ve, da je on tisti, ki bo povedal, kaj je prav, in pokazal, kam je treba iti.

Imam srečo. Še vedno vem, da sem premlad, da bi bil lahko večini oče in vodnik in učitelj. Premalo vem. Premalo izkušenj imam. Premalo življenjske modrosti, da bi lahko komurkoli dovolj dobro svetoval. Še vedno sem ukleščen v svoje ozke poglede, še vedno vidim, kako težka in nezaslišana sta kdaj evangelij in resnica in da je strašansko težko pustiti svoje koristi in priljubljenost, da bi jima služil – in s tem tudi človeku.

Samo človek sem.

Zato vem, da ne bom nikdar vsega delal, kar bom govoril. Vem, da bom kdaj drugim bolj v breme kot v pomoč. Vem, da bom še velikokrat svoja dejanja in besede usmerjal tako, da me bodo imeli ljudje radi in da mi bojo ploskali. Vem, da bom nepopoln duhovnik in nepopoln človek. In vem, da boste takšni tudi vi.

Vendar to ni razlog za obup, ni razlog, zaradi katerega bi rekel, da ne bom več duhovnik, ker nisem dovolj sposoben za to. Ni razlog, zaradi katerega bi lahko kdo od vas rekel, da ne bo več mati ali oče ali učitelj ali vodnik ali kristjan, ker za to ni sposoben. Vse to, vsa moja nepopolnost in šibkost in nemoč, je v meni samo zato, da mi pove veliko resnico o mojem življenju: duhovnik, mati, oče, vodnik, učitelj, človek sem samo toliko, kolikor je v meni duhovnik, mati, oče, vodnik in učitelj Kristus, rešitelj in dopolnjevalec moje nepopolnosti.

Zato lahko sledim samo Bogu, ne človeku. Zato se lahko učim samo od Boga, ne od človeka. Kajti nihče od ljudi ni sposoben voditi in učiti, vsak pa je sposoben služiti. Vsak je sposoben biti brat drug drugemu in s tem – kako zanimivo in neverjetno – najboljši vodnik in učitelj – ker vodi in uči tako kot Kristus. Ker po njem prav tedaj vodi in uči Kristus, ki vodi in uči tako, da služi, da ljubi. Ker lahko učimo in se učimo samo iz služenja, iz ljubezni.
*

Komentarji

  1. Spoštovani Marko

    Kako nekomu napisati svoje misli v katerih dvomiš o pravilnosti tistega kar govori, če pa veš, da sam dojema to kot svoje poslanstvo. Te bo sploh poslušal? Bo sploh razmišljal o tem kar mu govoriš? Ali se je pripravljen soočiti z možnostjo, da generalno spremeni smer svojega življenja? Ne vem, vem pa, da bi bilo bolj nepošteno zamahniti z roko češ, nima smisla prepričevati prepričanega.
    Skratka, menim, da si na napačni poti. Tvoja vloga je, da se učiš od ljudi in ta znanja dopolnjuješ in kritično presojaš. Če bi Bog želel, da sploh veš, da obstaja bi ti to dal jasno vedeti. Organiziranje vere s samovoljo katerekoli skupine ljudi ni nič drugega kot trgovanje enake vrste kot tistih ljudi katerim naj bi Kristus podrl stojnice. Brez lastnih izkušenj si človek brez prave empatije. Z zavenostjo nekomu, ki prireja božjo besedo, sili svoje člane v nenaravno vedenje pod pretvezo čistosti, pridiga skromnost in kopiči bogastvo, nikoli ne boš iskreno spoštoval samega sebe. S slabim mnenjem o sebi tudi nikoli ne boš iskreno dober do drugih. Izbral si lažjo pot v okrilju organizacije, ki ti v zameno za lojalnost in širjenje vpliva ponuja materialno udobje, 'ugled', po potrebi pa tudi odpustke tistemu od svojih, ki naskrivaj živi normalno ali nenormalno biološko življenje.
    Najbrž boš zbrisal ta komentar, ker večina prepričanih drugačna mnenja razlaga preprosto s hudičevim delom. Tako je življenje lažje in človeku ni treba razmišljati o tem, da živi v zmoti.

    Kakorkoli že, želim ti veliko zdravja, poguma, predvsem pa resničnega razsvetljenja, ki si ga želiš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako lahko je komentirati v zavetju anonimnosti...

    OdgovoriIzbriši
  3. Samo človek sem.

    Hvala Bogu. Ljudje so pripravljeni slediti tistim, ki so ponižni in take vrste ponižnost sem zaznala v tem sestavku. Jezus je pot. K Očetu. Pripeljati ljudi k Jezusu. On jih bo k Očetu. To je vse. Samo to. V tem je veličina človeka.

    OdgovoriIzbriši
  4. Se mi je zdelo, da se bo kdo obregnil ob anonimnost. To je pri nas tradicionalno. Ni pomembna vsebina ampak kdo jo je prinesel. Ali se karkoli v zapisu spremeni, če spodaj piše Marko ali Andrej? Ne! Torej zakaj je pomemben podpis? Zato, ker nam vsebina ni všeč, o njej nočemo razmišljati. Tisti, ki jo je zapisal je naš sovražnik. Če bi vedeli kdo je, bi ga lahko poskušali diskreditirati, tako pa se skriva. No, pa ni tako. Razmišljanje je iskreno in ni sovražno. Če bi menil, da karkoli od zapisanega ne drži sploh ne bi zapisal. Nisem nekdo, ki ljudi deli na leve in desne v kolikor pa, pa menim, da imajo oboji svojo vlogo v družbi. Torej ne ubijte sla, raje se poglobite v sporočilo, ki ga prinaša. Ali morda kaj od zapisanega ne drži?
    Pa še to, če nekdo razmišlja na specifičen način v prostorih kjer se dobiva s podobno mislečimi je to eno. Nekaj drugega je, če v javnem prostoru nagovarja vse. V tem primeru se imajo pravico odzvati tudi drugače misleči in "pridigati" svoje prepričanje. To je povsem pričakovano in legitimno.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ej, Anonimni , vse imaš prav tudi ti.
    Ampak , kakokorkoli , iz tebe veje zagrenjenost, obup, da se ne da nič spremeniti. Saj , veš , če pade le eno zrno na plodna tla,...pa je življenje. Zato je prav, da se govori dobro in z ljubeznijo nagovarja ljudi. Potem se vsakdo lahko odloča za svojo pot. Tudi za tako, kot je tvoja. Tudi tisti, ki nagovarja je samo človek. Žal, mi je , da se toliko ljudi matra kakor ti.

    OdgovoriIzbriši
  6. Anonimni, midva za Markom stojiva tudi z imenom in priimkom ter mejlom ipd. za svojimi zapisi in komentarji. Upam, da se bodo tega čim prej začeli posluževati tudi pri medijskih hišah na svojih straneh. Će se ne želiš drugim izdati, lahko še vedno kontaktiraš z mano ali z Markom po mejlu.
    Glede tvoje vsebine pa - o kakšnem in katerem bogu govoriš, o kakšni in kateri cerkvi ti govoriš? Sam se ne prepoznam v tvojih opisih. Vidim tudi sam veliko zagrenjenosti, za katero bi pa moral poznati več ozadja, da bi lahko karkoli dejal o njej. LP

    OdgovoriIzbriši
  7. Zadeva je preprosta, komentar je sporočilo. Sporočilo prinaša neko misel-vsebino. Če je ta misel napačna jo z nekaj znanja in logike demantiramo, zadevo pa odmislimo. Če smo mnenja, da gre za zlonamernost potem bi avtorstvo res bilo pomembno. Ampak kot sem že zapisal; kaj od omenjenega ne drži? Kaj bi lahko bila zlonamerna laž? Žal večji del naše družbe deluje tako, da je marskido tiho, ker ve, da bo nosil posledice maščevanja, vsebina njegovega sporočila pa sploh ne bo realno ovrednotena. Seveda je tudi kopica takšnih, ki anonimnost izkoriščajo za zle namene, daje jim občutek moči. Očarani so nad lastno destruktivnostjo. Za njih je uničiti nekaj dobrega enako kot narediti nekaj dobrega. Če me dajete v kategorijo slednjih potem je avtorstvo res pomembno, sicer pa je pomembnejše sporočilo. Sicer pa sem krščen vendar ne po svoji volji. Ne verjamem v nobeno od razlag boga, ki jo ponujajo organizirana verstva. Verjamem, da tistega kar mi razumemo kot bog ni.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j