Pred dnevi sem govoril s prijateljico, ki mi je povedala, da človek vse stvari, ki jih počne, postavlja med dve osi: med nujno in pomembno. Da imamo pred seboj vedno stvari, ki so zelo nujne in zelo pomembne, zelo nujne in manj pomembne, manj nujne, a zelo pomembne in tiste, ki niso niti nujne niti pomembne.
Katerim posvetimo največ pozornosti? Rekli bi, da tistim, ki so pomembne. Je pa navadno tako, da svojo pozornost postavljamo najprej na tisto, kar je nujno, ker nas nekaj k temu sili in priganja in tako hitimo po teh opravilih, da bi to čimprej opravili, misleč da bo tedaj, ko bo nujno minilo, čas tudi za pomembno, ki pa ni tako zelo nujno. Vemo, kaj se zgodi. Tistega nujnega nikdar ni konec. Oziroma ga je konec šele tedaj, ko smo ugotovili, da smo tisto, kar je bilo pomembno, preprosto zamudili – ker zanj nikdar ni bilo časa.
Tako človek izgubi samega sebe. Če nima časa za najpomembnejšo stvar svojega življenja: zase, kar vključuje tudi njegove odnose. Stvar, ki ni nujna, a je najpomembnejša. In se počasi počasi odmika, če vedno znova nimamo časa zanjo.
Danes srečam mnogo ljudi, ki si ne upajo vzeti časa zase, ker menijo, da je to egoistično. Hkrati pa so čustveno in psihično povsem na tleh. Kako bodo torej lahko veseli in sproščeni v tistem času, ki ga imajo za družino? Niti v svojih domovih, v svojih družinah, kamor pridejo utrujeni že iz službe, ne morejo pustiti nujnega in porabiti svojega časa za pomembno – najprej za to, da bi se odpočili in umirili, ter da bi dali svoj čas in pozornost tistim, ki jih imajo v svojem življenju najraje.
Seveda ne pravim, da človek ne sme delati. Nasprotno, človek mora delati, da preživi in da si osmišlja bivanje. V človekovem življenju mora kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšna bo moja prihodnost.
O tem govorimo, ko govorimo o nebeškem kraljestvu. Tistega lepega in srečnega, svetega in Božjega, po katerem hrepenimo, nam ne bo prineslo hitenje in zanemarjanje sebe in drugih, ampak svatba, čas, ki ga namenimo praznovanju: praznovanju tišine in miru zase in praznovanju skupnega časa z drugimi, veselju, da smo skupaj, da smo drug drugemu poklonjeni in da je drugi moje največje bogastvo. Moja najbolj pomembna stvar življenja je praznovanje. Moja hrana, moje zavetje, moja moč, moj mir.
Nikdar, res nikdar si ne pustimo vzeti časa za pomembne stvari. Zaradi njih smo – ali pa nismo – ljudje.
*
Komentarji
Objavite komentar