Preskoči na glavno vsebino

Nujno ali pomembno?


Pred dnevi sem govoril s prijateljico, ki mi je povedala, da človek vse stvari, ki jih počne, postavlja med dve osi: med nujno in pomembno. Da imamo pred seboj vedno stvari, ki so zelo nujne in zelo pomembne, zelo nujne in manj pomembne, manj nujne, a zelo pomembne in tiste, ki niso niti nujne niti pomembne.

Katerim posvetimo največ pozornosti? Rekli bi, da tistim, ki so pomembne. Je pa navadno tako, da svojo pozornost postavljamo najprej na tisto, kar je nujno, ker nas nekaj k temu sili in priganja in tako hitimo po teh opravilih, da bi to čimprej opravili, misleč da bo tedaj, ko bo nujno minilo, čas tudi za pomembno, ki pa ni tako zelo nujno. Vemo, kaj se zgodi. Tistega nujnega nikdar ni konec. Oziroma ga je konec šele tedaj, ko smo ugotovili, da smo tisto, kar je bilo pomembno, preprosto zamudili – ker zanj nikdar ni bilo časa.

Tako človek izgubi samega sebe. Če nima časa za najpomembnejšo stvar svojega življenja: zase, kar vključuje tudi njegove odnose. Stvar, ki ni nujna, a je najpomembnejša. In se počasi počasi odmika, če vedno znova nimamo časa zanjo.

Danes srečam mnogo ljudi, ki si ne upajo vzeti časa zase, ker menijo, da je to egoistično. Hkrati pa so čustveno in psihično povsem na tleh. Kako bodo torej lahko veseli in sproščeni v tistem času, ki ga imajo za družino? Niti v svojih domovih, v svojih družinah, kamor pridejo utrujeni že iz službe, ne morejo pustiti nujnega in porabiti svojega časa za pomembno – najprej za to, da bi se odpočili in umirili, ter da bi dali svoj čas in pozornost tistim, ki jih imajo v svojem življenju najraje.

Seveda ne pravim, da človek ne sme delati. Nasprotno, človek mora delati, da preživi in da si osmišlja bivanje. V človekovem življenju mora kdaj prevzeti pobudo tudi to, kar je nujno. A le do takrat, dokler ne prekriva pomembnega. Kajti na tistem pomembnem se odloča, kakšen bom kot človek in kakšna bo moja prihodnost.

O tem govorimo, ko govorimo o nebeškem kraljestvu. Tistega lepega in srečnega, svetega in Božjega, po katerem hrepenimo, nam ne bo prineslo hitenje in zanemarjanje sebe in drugih, ampak svatba, čas, ki ga namenimo praznovanju: praznovanju tišine in miru zase in praznovanju skupnega časa z drugimi, veselju, da smo skupaj, da smo drug drugemu poklonjeni in da je drugi moje največje bogastvo. Moja najbolj pomembna stvar življenja je praznovanje. Moja hrana, moje zavetje, moja moč, moj mir.

Nikdar, res nikdar si ne pustimo vzeti časa za pomembne stvari. Zaradi njih smo – ali pa nismo – ljudje.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej