Preskoči na glavno vsebino

Narobe svet

Človek brez luči in sonca težko preživi. Posebno v temnih časih, kot so današnji. Ne more hoditi, če ga ne nekaj osvetljuje, če mu ne nekaj daje upanja in poguma. Meni daje pogum in luč in pot kratek stavek iz današnjega evangelija: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« Svetla vrata na koncu temne povesti o zlobi človeka, ki vztraja v svoji sebičnosti.

Gospodarjevi poslanci in njegov sin, ki hodijo v vinograd po pridelek in ki njihove oskrbnike sprašujejo po tem, za kar so bili postavljeni v vinograd, po dobroti, po pravičnosti, po solidarnosti, torej po tem, po čemer sprašuje tudi današnji človek, so kruto pokončani. Toda zgodba se kljub temu ne konča maščevalno, niti tragično. Zavrženi kamen, recimo mu nebodigatreba tega sveta, postane temelj novega sveta, nove prihodnosti. Greh postane blagoslov, umor postane novo rojstvo, konec postane začetek. Z zlom, s slabim, morda najslabšim, se začne upanje. To je zgodba Jezusa Kristusa, vogelnega kamna. Zgodba, ki pravi, da ima človekova grešnost in nepopolnost posebno mesto v svetu.

Ste začudeni? Presenečeni? Pa je vendarle tako. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni, nezmotljivi, najboljši. Nikakor ne. Lahko smo ranljivi, lahko smo zmotljivi. Preko naših napak in nepopolnosti, celo preko našega greha Bog lahko naredi čudovite stvari. Preko našega greha nas lahko nauči, da v naših odnosih ostanemo ljudje, ki odpuščajo, ker jim je odpuščeno, ki razumejo, ker jih nekdo razume, ki pomagajo, ker so tudi sami potrebni pomoči.


In da, tudi zato sem prepričan, da bo tudi iz naših nepopolnosti in iz nepopolnosti našega časa naredil temelj za nov svet, za novo prihodnost. Temelj, ki je on sam. Njegova ljubezen. Ta je tista, ki ga je naredila iz znamenja pohujšanja za vogelni kamen. Njegova ljubezen, ki je šokirala že toliko in toliko ljudi, ker je hotela iti v svet tudi po tistih, ki so delali najhujše stvari človeške zgodovine. Ko so spoznali, da jih ima Bog rad. Da jih ima rad tudi ranjene in nepopolne.

To je vogelni kamen tudi mojega in tvojega življenja, moje in tvoje in vsega sveta prihodnosti. Iz njega vse rase, brez njega vse pade. Kajti nič ne potrebuje človek bolj kot ljubezni, ki ne mine.
*

Komentarji

  1. "Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni, nezmotljivi, najboljši. Nikakor ne. Lahko smo ranljivi, lahko smo zmotljivi."

    Morda bi bilo to treba večkrat ponoviti. Zlahka se ujamemo v samega sebe in napačno interpetacijo besed SP: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5,48)". Kajti brez Njega ne moremo ničesar storiti. Živeti v polnosti, ne sami, ampak v tesni skupnosti z nebeškim Očetom - kot je živel Jezus.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej