Besede za srce

Zahodnemu človeku je ta čas nadvse ljub predvsem zaradi udobja, s katerim ga razvaja, recimo mu »udobje slepote«, da bomo bolje razumeli, za kaj gre pri njem. Ne toliko za to, da spimo na mehkih posteljah in da se vozimo v dragih avtomobilih, da imamo hrano na dosegu roke in denar tudi, udobje slepote je predvsem v tem, da je ta naš čas popolnoma zadušil pomembnost človekove samorefleksije , pogleda v ogledalo.  Zamotiti se  Tako se v tem času zdimo samemu sebi čisto v redu, v tem je to udobje, da se lahko mirno pretegujemo na kavču, ne glede na to, da nam zdaj recimo že vse stvarstvo s spremembami vremena očita preveliko potratnost, ne glede na to, da vse okoli nas govori, da je nekaj narobe. Če gre za kak problem, je to zelo verjetno zaradi drugih, če je kaj, kar pretrga našo mirnost in zadovoljstvo, je to »iver v očesu našega brata« (Lk 6,41), ta nas moti. Zato obsojamo, samo zato.  Da bruna v lastnem očesu ne začutimo več – čeprav to seveda še ne pomeni, da ga ni – je pač zasluga t

Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira zgolj v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti .  Povprečnost  Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti , o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v te

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.  Vsi smo ubogi  Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo . Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile. Pa tudi

Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, knjige pa vseeno rad pospravim, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je tedaj, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In rad imam, da mi je nerodno pred njimi, da mi je še enkrat žal, da jih še nisem prebral. In takih je veliko na mojih policah. Pa ne gre za to, da bi bil odvisnik od kupovanja knjig, kot so nekateri pač odvisni od kupovanja čevljev ali nepotrebnih gospodinjskih pripomočkov, ne, veliko knjig imam zato, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati . Ker se to zlahka zgodi.  Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, tako kot večina ljudi, ukleščenih v delavni vsakdan, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam sku

Nikoli ne bomo res njegovi učenci, če se ne bomo odločili za to. Lahko bomo katoličani, povsem veljavno krščeni, lahko bomo redni ali občasni obiskovalci maš in prejemniki zakramentov, lahko bomo vzorni izpolnjevalci zapovedi, ne bomo pa učenci. In kako se zgodi ta odločitev? Enako kot pri prvih učencih: »Potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.« (Lk 5,11) In Luka zapiše še vse pred tem, da bi razumeli, kako je do tega prišlo.  Čoln  Pri tej zgodbi je glavni akter čoln , tam se vse zgodi, v čolnu, ki je dober simbol tega življenja. Tam smo vsi mi, tega se moramo zavedati, da prav dojemamo svoj položaj, na krhkem kosu lesa plujemo, na jezeru, na globokem, na strašno nemirni površini, ko se lahko – mornarji to vedo najbolje – zanesemo samo na Boga in njegovo milost, nobene druge trdne točke ni na gladini, vse je nestabilno in nezanesljivo, tudi in predvsem naše moči in sposobnosti. In to je tisto, s čimer se vse začne, ko govorimo o učenčevstvu, z zaupanjem . Nekoč moraš