Besede za srce

Verjetno nek cestninar ni postal cestninar samo zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti? Ko se nekaj zalomi … Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Želimo si ga živeti. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi . Resnično težek je tisti trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zver. Da smo

Kriza posredovanja vere Nikdar nisem preveč maral besede »verouk«. Stara je približno toliko kot naša predstava o tem, kaj naj bi ta beseda predstavljala. In mislim si, da večina od nas to besedo še vedno povezuje z neke vrste »poukom«, vred z vso negativno konotacijo, ki jo ta beseda nosi v sebi. Morda tudi zato, po mojem skromnem mnenju, mnogo najstnikov po birmi zapusti cerkvene klopi – ali župnišča, če smo bolj natančni. Radi se sprašujemo, zakaj je tako, duhovniki si s tem dajemo veliko opravka, še več, celo iščemo strategije, kako mlade »zadržati« v cerkvi, kar je že samo po sebi ironično, saj ne bi bilo treba nikogar nikjer »zadržati«, če bi se tam počutili domače ali če bi čutili, da nekaj takega v svojem življenju potrebujejo. Vendar ne. In verjetno imajo dobre razloge za to. Ker tudi tisti, ki ostajajo, ne ostajajo kar tako. Zadaj so neki razlogi, vedno. Zato se mi na trenutke dozdeva, da smo glede vere, kakor jo dojemajo mladi in otroci, preprosto nekje zgrešili. Prvi

Vedno molite in se ne naveličajte. Tako pravi Jezus. Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za primer, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje. Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka,« (Lk 18,2) ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. Ta lik v priliki kar

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih , a samo eden od njih je bil tudi rešen : tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga . Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti . Hvaležnost potrebujemo Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato,

Morda se tudi vi kdaj vprašate, kakšen smisel sploh ima verovati. V čem je veren človek drugačen od nevernega? In ja, tudi če zveni preveč v sluhu današnjega časa, kakšno korist sploh imamo od tega, da smo verni? Vera ni popolnost Verjetno se dvom v smiselnost vsega skupaj še okrepi, če smo vero – kot je to v navadi – skrčili na redno obiskovanje nedeljskega krožka ter na nekaj preprostih življenjskih pravil, s katerimi se strinjamo in si to strinjanje delimo še z nekaj ostalimi ljudmi. Predstavljam si, da sta odgovora na ta vrtajoča vprašanja največkrat samo dva: ali si – verjetno zaradi močne tradicije ali pa ljubega miru v srcu in pri družinskem kosilu – ta dvom preprosto izbrišemo iz glave, ali pa se, razočarani nad lastno slepoto, preprosto odločimo, da gre za neumni običaj podeželskih ženic, kamor sami vsekakor ne spadamo, in vero enostavno odpišemo iz svojega življenja. Morda pa je tako tudi zato, ker si vse skupaj, kot veliko stvari v našem življenju, predstavljamo zelo