Kriza posredovanja vere
Nikdar nisem preveč maral besede »verouk«. Stara je približno toliko kot naša predstava o tem, kaj naj bi ta beseda predstavljala. In mislim si, da večina od nas to besedo še vedno povezuje z neke vrste »poukom«, vred z vso negativno konotacijo, ki jo ta beseda nosi v sebi. Morda tudi zato, po mojem skromnem mnenju, mnogo najstnikov po birmi zapusti cerkvene klopi – ali župnišča, če smo bolj natančni. Radi se sprašujemo, zakaj je tako, duhovniki si s tem dajemo veliko opravka, še več, celo iščemo strategije, kako mlade »zadržati« v cerkvi, kar je že samo po sebi ironično, saj ne bi bilo treba nikogar nikjer »zadržati«, če bi se tam počutili domače ali če bi čutili, da nekaj takega v svojem življenju potrebujejo. Vendar ne. In verjetno imajo dobre razloge za to. Ker tudi tisti, ki ostajajo, ne ostajajo kar tako. Zadaj so neki razlogi, vedno. Zato se mi na trenutke dozdeva, da smo glede vere, kakor jo dojemajo mladi in otroci, preprosto nekje zgrešili.
Prvič, občutek imam, da je krščanstvo za mlade in otroke samo še ena obšolska dejavnost. Tudi verouk. Ne vem, zakaj je tako, morda to izvira še iz tistih časov, ko je bila to edina stvar ob šoli oz. delu. Danes imajo teh »poukov« in naukov, vseh ostalih krožkov, treningov in tečajev povsod dovolj. In otroci, posebno najstniki, pač v svojem natrpanem dnevu nočejo še enega predavanja, ki nasproti vsem ostalim (veliko bolj spektakularnim) ponudbam glede zanimivosti teme gladko pogori.
Drugič, ker je vera postala skupek nekih pravil, se je želijo čim prej osvoboditi, dovolj je namreč vseh ostalih obveznosti in ukazov. In ker je danes vsakršna avtoriteta v krizi, je potemtakem v krizi tudi avtoriteta krščanskih pravil. V svetu, kjer je vse dovoljeno, jih ne potrebujemo. Razen, če jih razumemo kot življenjsko pomembna.
In tu pridemo do tretje, verjetno najtežje domneve. Mladi morda zapuščajo Cerkev predvsem zato, ker z vero kot tako nimamo kaj početi, in sicer zato, ker smo jim jo prikazali kot popolnoma neživljenjsko. Dokler ostajamo na ravni (prevelike) abstraktnosti – in to radi počnemo – dokler nima vera resničnega odtisa v neki realni situaciji, v neki kruti vsakdanjosti, vse dotlej je ne potrebujemo. Mogoče je vse res, Jezus pa to, ampak kaj naj s tem v »resničnem življenju«, tistem izven cerkve, tistim zunaj svetih knjig?
»Verouk« pač ne more in ne sme biti nek pouk, ne trening, ne zgolj tečaj za osebnostno rast. Z vero je tako, da se je ne da strpati v obrazce, v zapovedi in prepovedi, v paragrafe, ne moreš se je naučiti kot fizikalnih formul ali sklanjatev. Niti ni vera skupek lepih zgodb in priporočil za dobro življenje. Vera je odnos in vera je način življenja. In bolj kot da se je učimo, jo iščemo, kot vse ostale odnose, kot naše življenje, ki ga uresničujemo preprosto tako, da ga živimo. In tudi vero je treba najprej živeti. Vse ostale stvari pa samo pomagajo, da vemo, kako to storiti.
Mislim si, da si mladi želijo krščanstva, ampak pravega krščanstva, takega, ki človeku pomaga. Radi bi videli ljudi, ki so zaradi svoje vere, ki so zaradi tega, ker so krščeni, drugačni, da so nekdo, ki vere ne živi zaradi varnosti, principa ali tradicije, ampak ker jo v svojem življenju potrebuje. Potrebuje, da bi kot človek preživel. Ker ne moremo brez upanja, brez bližine, brez ljubezni, brez dobrote, brez veselja, brez neke trdnosti v svojem življenju. Z »veroukom« želimo otrokom to povedati, to pokazati, to z njimi živeti: da vse to že imamo. Da imamo Nekoga, ki nas ima rad. In da želimo skupaj najti pot do Njega. To je »verouk«. Če morete, predlagajte boljšo besedo.
(objavljeno v reviji Cerkev danes, oktober 2019)
Nikdar nisem preveč maral besede »verouk«. Stara je približno toliko kot naša predstava o tem, kaj naj bi ta beseda predstavljala. In mislim si, da večina od nas to besedo še vedno povezuje z neke vrste »poukom«, vred z vso negativno konotacijo, ki jo ta beseda nosi v sebi. Morda tudi zato, po mojem skromnem mnenju, mnogo najstnikov po birmi zapusti cerkvene klopi – ali župnišča, če smo bolj natančni. Radi se sprašujemo, zakaj je tako, duhovniki si s tem dajemo veliko opravka, še več, celo iščemo strategije, kako mlade »zadržati« v cerkvi, kar je že samo po sebi ironično, saj ne bi bilo treba nikogar nikjer »zadržati«, če bi se tam počutili domače ali če bi čutili, da nekaj takega v svojem življenju potrebujejo. Vendar ne. In verjetno imajo dobre razloge za to. Ker tudi tisti, ki ostajajo, ne ostajajo kar tako. Zadaj so neki razlogi, vedno. Zato se mi na trenutke dozdeva, da smo glede vere, kakor jo dojemajo mladi in otroci, preprosto nekje zgrešili.
Prvič, občutek imam, da je krščanstvo za mlade in otroke samo še ena obšolska dejavnost. Tudi verouk. Ne vem, zakaj je tako, morda to izvira še iz tistih časov, ko je bila to edina stvar ob šoli oz. delu. Danes imajo teh »poukov« in naukov, vseh ostalih krožkov, treningov in tečajev povsod dovolj. In otroci, posebno najstniki, pač v svojem natrpanem dnevu nočejo še enega predavanja, ki nasproti vsem ostalim (veliko bolj spektakularnim) ponudbam glede zanimivosti teme gladko pogori.
Drugič, ker je vera postala skupek nekih pravil, se je želijo čim prej osvoboditi, dovolj je namreč vseh ostalih obveznosti in ukazov. In ker je danes vsakršna avtoriteta v krizi, je potemtakem v krizi tudi avtoriteta krščanskih pravil. V svetu, kjer je vse dovoljeno, jih ne potrebujemo. Razen, če jih razumemo kot življenjsko pomembna.
In tu pridemo do tretje, verjetno najtežje domneve. Mladi morda zapuščajo Cerkev predvsem zato, ker z vero kot tako nimamo kaj početi, in sicer zato, ker smo jim jo prikazali kot popolnoma neživljenjsko. Dokler ostajamo na ravni (prevelike) abstraktnosti – in to radi počnemo – dokler nima vera resničnega odtisa v neki realni situaciji, v neki kruti vsakdanjosti, vse dotlej je ne potrebujemo. Mogoče je vse res, Jezus pa to, ampak kaj naj s tem v »resničnem življenju«, tistem izven cerkve, tistim zunaj svetih knjig?
»Verouk« pač ne more in ne sme biti nek pouk, ne trening, ne zgolj tečaj za osebnostno rast. Z vero je tako, da se je ne da strpati v obrazce, v zapovedi in prepovedi, v paragrafe, ne moreš se je naučiti kot fizikalnih formul ali sklanjatev. Niti ni vera skupek lepih zgodb in priporočil za dobro življenje. Vera je odnos in vera je način življenja. In bolj kot da se je učimo, jo iščemo, kot vse ostale odnose, kot naše življenje, ki ga uresničujemo preprosto tako, da ga živimo. In tudi vero je treba najprej živeti. Vse ostale stvari pa samo pomagajo, da vemo, kako to storiti.
Mislim si, da si mladi želijo krščanstva, ampak pravega krščanstva, takega, ki človeku pomaga. Radi bi videli ljudi, ki so zaradi svoje vere, ki so zaradi tega, ker so krščeni, drugačni, da so nekdo, ki vere ne živi zaradi varnosti, principa ali tradicije, ampak ker jo v svojem življenju potrebuje. Potrebuje, da bi kot človek preživel. Ker ne moremo brez upanja, brez bližine, brez ljubezni, brez dobrote, brez veselja, brez neke trdnosti v svojem življenju. Z »veroukom« želimo otrokom to povedati, to pokazati, to z njimi živeti: da vse to že imamo. Da imamo Nekoga, ki nas ima rad. In da želimo skupaj najti pot do Njega. To je »verouk«. Če morete, predlagajte boljšo besedo.
(objavljeno v reviji Cerkev danes, oktober 2019)
Komentarji
Objavite komentar