Besede za srce

Vse na Golgoti – razen enega hudodelca – je dokaz o Jezusovem popolnem življenjskem porazu. Njegova kariera se je zares neslavno končala, nag in od vseh zapuščen visi na križu, kaznovan kakor samo najhujši prestopniki. Ne samo, da se mu rogajo tako domače politične oblasti kakor tudi okupatorski vojaki, dvoje sicer nasprotujočih si strani. Najhuje je to, da ne visi obsojen v družbi svojih učencev in prijateljev – to bi bil nekakšen uspeh, vedel bi, da je vsaj nekoga prepričal, da je vsaj nekomu spremenil življenje – ampak med dvema povsem neznanima kriminalcema. Križani kot provokacija Jezus je torej neuspešen. In je tak, na križu, svojevrstna provokacija našemu času, ki bolj od vsega podpira, promovira in si želi uspešnosti . Tudi meni, ki pišem tale članek in v strahu pred tem, da vam ne bo všeč, do onemoglosti pretehtavam vsako misel, vsako besedo. Ves naš svet odmeva v mantri Jezusovih kalvarijskih sogovornikov: »Reši samega sebe!« (Lk 23,37) Ali povedano v modernejši viži:

Že sam naslov me je pritegnil. "Prikriti plameni" (orig. Little Fires Everywhere ) več skrivajo kakor odkrivajo in že prvih par strani, ki opišejo ozadje vsega dogajanja, do potankosti zloščena luksuzna soseska, v kateri je vse tako, kot mora biti, torej izrazito "fasadni" svet že namiguje na gnilobo, ki se ponavadi nabira za "urejenimi" maskami. Tudi tu je tako. Spremljamo družino Richardson, ki je na zunaj popolna, znotraj pa dejansko polna skritih zamer in čustev, ki se korak za korakom, med nepričakovanimi dogodki, počasi razkrivajo pred nami. Skrivnost za skrivnostjo, se preko zanimive zgodbe, polne čisto realnih dogodkov, pred nami izriše cela kopica napak na pogled "idealnih" ljudi, v katere dregnejo na videz nepopolni ljudje, v prvi vrsti umetnica Mia in njena hči Pearl, ki sta sprva prijetna osvežitev monotonosti v soseski Shaker Heights, postopoma pa začneta fasadni svet s svojo neizprosno iskrenostjo in trdnimi vrednotami sesuvati

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen,« (Lk 21,6) jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. Kar nam je od vsega najtežje. Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli »potresi, bolezni,« smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so taiste stvari delovale. Minljivost izpostavlja vsebino A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki

Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena sedmim bratom , je resda čudna in zgleda na prvi pogled samo kot nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo . Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Ta grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt. Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem človek, kakršenkoli že

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako

www.standard.co.uk Nek »višji cestninar in bogat človek«, Zahej po imenu, (Lk 19,2) je hotel videti Jezusa. Zanimivo. Tudi on, ki je imel vsega na pretek, ki ni potreboval nekega »odrešenika«, ki je hodil po deželi in ozdravljal bolezni. Nepriljubljen kot je bil, tudi on, goljuf, tajkun bi mu rekli danes, gnida, ljudem odvraten človek, tudi on je hotel videti Jezusa. Zakaj le? Saj je imel svojo tolažbo, svojo moč, saj je imel denar. Zakaj je hotel videti Jezusa? Kjer je bog denar … Morda nas ta presenetljivi podatek, ki nam ga v evangeliju servira sveti Luka, prestavi v nek drugi svet, v svet brez Boga. Tam, se nam zdi, ko gledamo te ljudi navzven, je vse lepo in vse srečno. Zavidamo jim to življenje, godrnjamo nad njimi (Lk 19,7), nevoščljivi smo za življenje, v katerem ti ničesar ne manjka, v katerem se ti uresničijo vse želje. A ti ljudje brez Boga – tega pa ne vidimo – so kar naprej v strahu. Boriti se morajo za svojega boga, žrtvovati mu morajo vse, kar jim v življenju nek

Kot otrok sem sanjal, da bom superman. Nekdo, ki bo reševal ljudi iz stisk, jim pomagal, ki jih bo branil pred barabami. Pa seveda nekdo, ki bo letel, ki bo hitro tam, kamor bi rad prišel, a to je bilo v drugem planu. Hotel sem biti nekdo, ki bo rešil svet. Vsi imamo te sanje, nekoga rešiti, biti junak. Biti svetnik . Potem se nekaj sfiži, nekaj gre narobe in slejkoprej se zaveš, odkriješ, da nimaš pogojev, da bi bil superman. Ne znaš leteti, ne moreš dvigniti avta nad glavo. Poleg tega se zaveš svoje nemoči, se zaveš, kako koristoljuben si kdaj, kako si včasih len, kako ne moreš brzdati svoje jeze, kako velikokrat ipd. Nič podobnega temu, kar si s svojimi otroškimi očmi gledal v svojih vzornikih … Zavest o ničvrednosti se ob tem pojavi kar sama. In človek, ki se zdi samemu sebi ničvreden, ker se ne more popraviti, tak človek naredi največ slabega. Ker se neha truditi s tem, kar ima v rokah, misleč da to »ni dovolj dobro«. Kako napačno je misliti, da lahko rešimo svet s sposobn