»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen,« (Lk 21,6) jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. Kar nam je od vsega najtežje. Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli »potresi, bolezni,« smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so taiste stvari delovale.
Minljivost izpostavlja vsebino
A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki smo jih bili vajeni iz otroštva, verouk, kot smo ga poznali, nekoč samoumevne skupine, v marsikateri župniji ni več pevskega zbora ali ministrantov. Sesuva se podoba Cerkve v javnosti, nič več ni tako, kot je bilo. Sesuvajo pa se tudi politične ureditve, samo poglejte ta svet, kako razpada pri demokraciji in »človeških pravicah«, pri nečem, kar smo razumeli kot »najboljše« in »večno«. Ne samo žalost, tudi groza nas je tega. Kot da s tem izgubljamo nekaj svoje identitete, se nam zdi, kot da umiramo. Zato poskušamo, dokler se da, minljive stvari obdržati pri življenju.»Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!« (Lk 21,8) Ker to ni Bog. Naše oblike, to ni krščanstvo. In mislim si, da stvari minevajo zato, da bi razumeli vsebino naših stvari, ki je od oblike pomembnejša. Ker je takrat, kadar preveč zaupamo v neko obliko, ponavadi v krizi vsebina. Nič drugega kakor usluga nam je torej to, da se stvari sesuvajo. Potem iščemo pravi razlog našega dela in prizadevanja, potem iščemo Boga – in ne slave, časti, uspeha ali kakega drugega nam priljubljenega boga.
Minljivost izziva stanovitnost
Druga stvar, ki nam jo omogoča minljivost – tudi minljivost, ki jo doživljamo na svojem telesu – pa je »stanovitnost« (Lk 21,19), pravzaprav najpomembnejša stvar našega življenja. Trdnost, stalnost sredi razpadajočega. Kdor ve za smrt, za minljivost stvari, ki jih počne, in za minljivost samega sebe, ve tudi, kaj je bistveno in kaj ne, kaj pomembno in kaj ne, ker mu minljivost pomaga prav izbirati. Kdor živi, kot bi živel zadnji dan, namreč izbira stvari, ki ostanejo, in se ob minevanju uči, katere to niso.Zato minevanje, sesuvanje stvari pravzaprav odkriva, kje je pravo življenje. Pot do njega je sprejemanje minljivosti.
(misel ob 33. navadni nedelji, leto C)
Se strinjam, da bi morali živeti vsak dan tako, kot da je naš zadnji. Potem ne bi bila pomembna samo fasada v smislu: dober avto, veliko denarja, vikend na morju, dober položaj v službi in družbi, ampak bi bilo pomembneje to, kolikokrat si komu s svojim bogastvom pomagal, zavedajoč se, da je bogatašu težje priti v božje kraljestvo, kot pa velblodu skozi šivankino uho.
OdgovoriIzbriši