Preskoči na glavno vsebino

Minljivost, prostor bistvenega


»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen,« (Lk 21,6) jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. Kar nam je od vsega najtežje. Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli »potresi, bolezni,« smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so taiste stvari delovale.

Minljivost izpostavlja vsebino

A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki smo jih bili vajeni iz otroštva, verouk, kot smo ga poznali, nekoč samoumevne skupine, v marsikateri župniji ni več pevskega zbora ali ministrantov. Sesuva se podoba Cerkve v javnosti, nič več ni tako, kot je bilo. Sesuvajo pa se tudi politične ureditve, samo poglejte ta svet, kako razpada pri demokraciji in »človeških pravicah«, pri nečem, kar smo razumeli kot »najboljše« in »večno«. Ne samo žalost, tudi groza nas je tega. Kot da s tem izgubljamo nekaj svoje identitete, se nam zdi, kot da umiramo. Zato poskušamo, dokler se da, minljive stvari obdržati pri življenju.

»Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!« (Lk 21,8) Ker to ni Bog. Naše oblike, to ni krščanstvo. In mislim si, da stvari minevajo zato, da bi razumeli vsebino naših stvari, ki je od oblike pomembnejša. Ker je takrat, kadar preveč zaupamo v neko obliko, ponavadi v krizi vsebina. Nič drugega kakor usluga nam je torej to, da se stvari sesuvajo. Potem iščemo pravi razlog našega dela in prizadevanja, potem iščemo Boga – in ne slave, časti, uspeha ali kakega drugega nam priljubljenega boga.

Minljivost izziva stanovitnost

Druga stvar, ki nam jo omogoča minljivost – tudi minljivost, ki jo doživljamo na svojem telesu – pa je »stanovitnost« (Lk 21,19), pravzaprav najpomembnejša stvar našega življenja. Trdnost, stalnost sredi razpadajočega. Kdor ve za smrt, za minljivost stvari, ki jih počne, in za minljivost samega sebe, ve tudi, kaj je bistveno in kaj ne, kaj pomembno in kaj ne, ker mu minljivost pomaga prav izbirati. Kdor živi, kot bi živel zadnji dan, namreč izbira stvari, ki ostanejo, in se ob minevanju uči, katere to niso.

Zato minevanje, sesuvanje stvari pravzaprav odkriva, kje je pravo življenje. Pot do njega je sprejemanje minljivosti.

(misel ob 33. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. Se strinjam, da bi morali živeti vsak dan tako, kot da je naš zadnji. Potem ne bi bila pomembna samo fasada v smislu: dober avto, veliko denarja, vikend na morju, dober položaj v službi in družbi, ampak bi bilo pomembneje to, kolikokrat si komu s svojim bogastvom pomagal, zavedajoč se, da je bogatašu težje priti v božje kraljestvo, kot pa velblodu skozi šivankino uho.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j