Preskoči na glavno vsebino

Vse na svoje mesto

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21)

Dva svetova, ki si nista podobna, niti med seboj skladna. Vsak se sreča z njima, vsak živi v obeh. S fizičnim, materialnim okoli sebe, in tistim duhovnim v sebi in drugih. Uspešno in pravilno krmariti med njima – da se med seboj ne zadevata in odžirata – je mojstrovina. Tudi napor. Zato ni nič čudnega, da so vedno bili ljudje, ki so se zato nagnili na eno ali drugo stran. V svetu in tudi v Cerkvi. In tudi tam, pred Jezusom, ko so mu zastavljali tole pomembno vprašanje: kateremu svetu dati prednost? S tem vprašanjem, ki pretresa tudi našo vsakdanjost, so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost?

Jezusov znani odgovor osupne oboje. Prava pot, pravi Jezus, vodi po sredi med obema.

Kristjan (kot vsak človek) je del sveta. Vanj je postavljen s čisto posebnim razlogom, s čisto posebno nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug na svetu. Zato se svetu ne more izogibati, ker svet brez njega ne more obstajati. Kristjan mora živeti tudi v cesarjevem svetu in ga s svojimi dejanji plemenititi, spreminjati miselnost s svojimi odločitvami in zgledom, pa čeprav se zdi, da je vse le mahanje po zraku, pa čeprav se zdi, da sta njegovo življenje in poklic majhna in nepomembna. Kot sol, ki pa daje okus celotni jedi.

Hkrati pa kristjan (kot tudi vsak človek) ne sme pozabiti, da je tu zato, da ta svet prerašča in da mu svet z denarjem in vsem, kar povleče za sabo, ne sme biti cilj odločanja in ravnanja, ampak sredstvo, da postane to, kar je vedno bil in k čemur je namenjen.

Človek se mora zavedati, na katero mesto spada kaj. Potem je vse, kot mora biti. Kdor ve, kam v svojem življenju postaviti Boga in kam postaviti denar in materialnost, nima težav s smerjo in smislom.

Cesarju, kar je cesarjevega. Bogu, kar je Božjega. Biti v svetu, a ne od sveta. 

Preprosto pravilo, ki stvari v mojem življenju, v glavi in srcu postavlja na pravo mesto. Svet kot pot in Boga kot cilj. Zame ni druge poti do Boga kot ta svet, ta moj čas, ta moja zgodovina. In zame ni drugega cilja kot Bog. Kdor zameša ti dve stvari ali ju osami, bo izgubljen. Komu kaj služi in kaj kam spada, samo to je treba vedeti. Pa bo vse na pravem mestu.

Komentarji

  1. Lepa misel.
    Biti v svetu, veliko moliti, tudi med rdečo lučjo na semaforju,...

    OdgovoriIzbriši
  2. To je res glede sredstev (poti) in cilja, tudi sam sem šel malo v to smer. Lepa misel, kot po navadi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej