»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21)
Dva svetova, ki si nista podobna, niti med seboj skladna. Vsak se sreča z njima, vsak živi v obeh. S fizičnim, materialnim okoli sebe, in tistim duhovnim v sebi in drugih. Uspešno in pravilno krmariti med njima – da se med seboj ne zadevata in odžirata – je mojstrovina. Tudi napor. Zato ni nič čudnega, da so vedno bili ljudje, ki so se zato nagnili na eno ali drugo stran. V svetu in tudi v Cerkvi. In tudi tam, pred Jezusom, ko so mu zastavljali tole pomembno vprašanje: kateremu svetu dati prednost? S tem vprašanjem, ki pretresa tudi našo vsakdanjost, so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost?
Jezusov znani odgovor osupne oboje. Prava pot, pravi Jezus, vodi po sredi med obema.
Kristjan (kot vsak človek) je del sveta. Vanj je postavljen s čisto posebnim razlogom, s čisto posebno nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug na svetu. Zato se svetu ne more izogibati, ker svet brez njega ne more obstajati. Kristjan mora živeti tudi v cesarjevem svetu in ga s svojimi dejanji plemenititi, spreminjati miselnost s svojimi odločitvami in zgledom, pa čeprav se zdi, da je vse le mahanje po zraku, pa čeprav se zdi, da sta njegovo življenje in poklic majhna in nepomembna. Kot sol, ki pa daje okus celotni jedi.
Hkrati pa kristjan (kot tudi vsak človek) ne sme pozabiti, da je tu zato, da ta svet prerašča in da mu svet z denarjem in vsem, kar povleče za sabo, ne sme biti cilj odločanja in ravnanja, ampak sredstvo, da postane to, kar je vedno bil in k čemur je namenjen.
Človek se mora zavedati, na katero mesto spada kaj. Potem je vse, kot mora biti. Kdor ve, kam v svojem življenju postaviti Boga in kam postaviti denar in materialnost, nima težav s smerjo in smislom.
Cesarju, kar je cesarjevega. Bogu, kar je Božjega. Biti v svetu, a ne od sveta.
Preprosto pravilo, ki stvari v mojem življenju, v glavi in srcu postavlja na pravo mesto. Svet kot pot in Boga kot cilj. Zame ni druge poti do Boga kot ta svet, ta moj čas, ta moja zgodovina. In zame ni drugega cilja kot Bog. Kdor zameša ti dve stvari ali ju osami, bo izgubljen. Komu kaj služi in kaj kam spada, samo to je treba vedeti. Pa bo vse na pravem mestu.
Dva svetova, ki si nista podobna, niti med seboj skladna. Vsak se sreča z njima, vsak živi v obeh. S fizičnim, materialnim okoli sebe, in tistim duhovnim v sebi in drugih. Uspešno in pravilno krmariti med njima – da se med seboj ne zadevata in odžirata – je mojstrovina. Tudi napor. Zato ni nič čudnega, da so vedno bili ljudje, ki so se zato nagnili na eno ali drugo stran. V svetu in tudi v Cerkvi. In tudi tam, pred Jezusom, ko so mu zastavljali tole pomembno vprašanje: kateremu svetu dati prednost? S tem vprašanjem, ki pretresa tudi našo vsakdanjost, so prišli pred Jezusa farizeji, zagovorniki duhovnega, in herodovci, zagovorniki svetnega. Kateremu se bo Jezus zameril? Kateremu bo dal prednost?
Kristjan (kot vsak človek) je del sveta. Vanj je postavljen s čisto posebnim razlogom, s čisto posebno nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug na svetu. Zato se svetu ne more izogibati, ker svet brez njega ne more obstajati. Kristjan mora živeti tudi v cesarjevem svetu in ga s svojimi dejanji plemenititi, spreminjati miselnost s svojimi odločitvami in zgledom, pa čeprav se zdi, da je vse le mahanje po zraku, pa čeprav se zdi, da sta njegovo življenje in poklic majhna in nepomembna. Kot sol, ki pa daje okus celotni jedi.
Hkrati pa kristjan (kot tudi vsak človek) ne sme pozabiti, da je tu zato, da ta svet prerašča in da mu svet z denarjem in vsem, kar povleče za sabo, ne sme biti cilj odločanja in ravnanja, ampak sredstvo, da postane to, kar je vedno bil in k čemur je namenjen.
Človek se mora zavedati, na katero mesto spada kaj. Potem je vse, kot mora biti. Kdor ve, kam v svojem življenju postaviti Boga in kam postaviti denar in materialnost, nima težav s smerjo in smislom.
Cesarju, kar je cesarjevega. Bogu, kar je Božjega. Biti v svetu, a ne od sveta.
Preprosto pravilo, ki stvari v mojem življenju, v glavi in srcu postavlja na pravo mesto. Svet kot pot in Boga kot cilj. Zame ni druge poti do Boga kot ta svet, ta moj čas, ta moja zgodovina. In zame ni drugega cilja kot Bog. Kdor zameša ti dve stvari ali ju osami, bo izgubljen. Komu kaj služi in kaj kam spada, samo to je treba vedeti. Pa bo vse na pravem mestu.
Lepa misel.
OdgovoriIzbrišiBiti v svetu, veliko moliti, tudi med rdečo lučjo na semaforju,...
To je res glede sredstev (poti) in cilja, tudi sam sem šel malo v to smer. Lepa misel, kot po navadi.
OdgovoriIzbriši