Brez zamere. Ne gre za »veseli december«, za katerim se skriva cela trgovska mašinerija. Ne gre za darila. Tudi ne za lučke in glasbo s kraguljčki in kuhano vino in paneton. Ni čas neskončnih zabav. Ni čas upijanjanja in pozabljanja na kruto resničnost, ki bo spet nastopila z jutranjim mačkom na novoletno jutro. Ni čas olepševanja. Ni čas za spanje.
Advent je prebujanje iz spanja. Advent je budnost, pozornost, čuječnost. Občutljivost. Občutljivost najprej do stvari, ki se dogajajo znotraj nas. Da vidimo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo, kaj čutimo, česa si želimo in kje grešimo; kje je naš cilj in kakšne so poti do njega. Potem pa občutljivost v naših odnosih. Da opazimo človeka, ki ga srečamo. Opazimo, ne le oplazimo s pogledom. Da smo mu blizu, da ga razumemo, da imamo prostor zanj, da ga zaščitimo, ga razveselimo, odkrijemo, kaj potrebuje in kaj pričakuje od mene. Občutljivost, da bi opazili, da bi videli, da bi razumeli. Tako človek spet postane človek.
Seveda je za to potrebno veliko časa. Da se torej ustavimo, ker je postati človek naš največji in najvažnejši življenjski projekt.
Postati in za vedno ostati človek, ker je človek dragocen. To je smisel adventa. Ker je cilj in smisel in konec adventa srečanje. Srečanje z Gospodom. Srečanje, ki ga lahko doživim samo kot človek. Ker bo k meni prišel kot človek. Kako in kdaj bo prišlo do njega, tega pa ne ve nihče. In ravno to je poanta adventa. Ne vemo, kdaj bo božič. Čez štiri tedne? Morda ja, morda ne. Lahko jutri, lahko čez sto let, kdove. Vse naše življenje je advent.
Čujmo torej, ker ne vemo, kdaj bomo srečali hišnega gospodarja. Morda bo na vratih, morda za mizo, morda v bolnem, morda v osamljenem, morda v tečnem, morda v razvajenem. Morda bo v vašem nasprotniku. Gotovo pa bo. Pride. Čujmo torej, bodimo občutljivi, vedno, vsak trenutek živimo kot kristjani, vsak trenutek, v vsakem srečanju bodimo človeški – ker ne vemo, v katerem srečanju bo Gospod.
Pravzaprav bo v vsakem. Zato si prizadevajmo, da pride že danes, že v našem naslednjem srečanju. Potem se tudi tistega zadnjega, najpomembnejšega srečanja ne bomo bali, temveč veselili.
klik na Božjo besedo
*
Čudi me,da kaplan Marko govori o čudnih Jezusovih besedah.Ali ga ne razume,ali mu je teološka šifre Jezusovega brezmadežnega spočetja(duhovnega)devici Zemlji tuja? Kdaj se bo ta skrivnost Jezusa razkrila in pravilno razumela me zanima?
OdgovoriIzbrišiMarko dobro ve, o čem govori. Jezusovo spočetje je bilo kar konkretno, ne zgolj duhovno in pri Marijinem brezmadežnem spočetju ne mislimo na Jezusovo spočetje, ampak na Marijino, da je bila vse od začetka obvarovana tiste zaznamovanosti z grehom, ki je nam ljudem lastna. Sveto pismo seveda ne govori o nikakršni 'devici zemlji'. Advent je tudi čas izbire, izbire kdo med Bogom in bogom. Bog pa ni ne materija ne energija, ker je boje ustvarjeno in omejeno, kar za Boga ne velja.
OdgovoriIzbrišiVerske sanje,ki se ne opirajo na podedovano teološko zapuščino.Ta je piana v šifrah,ki jih RKC razume in skriva pred lastnimi verniki.
OdgovoriIzbrišiTi in tvoje šifre. Krščanska vera ni nek bankomat, kjer bi vtipkali svojo šifro in potem dobili svoje osebno razodetje in ekstazo. Sicer pa se mi zdi, da tu nismo katoličani tisti, ki bi govorili v šifrah, ampak kdo drugi. R.I.P. - na svojih prepričanjih, ostali pa smo povabljeni, da se zbudimo in zaživimo. Dan je tu, vstopimo vanj.
OdgovoriIzbriši