Preskoči na glavno vsebino

Srečanje

Začetek adventa. In Jezusov čudni nagovor na njegovem začetku. Da nas malo šokira, da nas malce preseneti. Vse samo zato, da bi se za trenutek usedli in razmislili, kakšen čas je to in čemu je v življenju namenjen.

Brez zamere. Ne gre za »veseli december«, za katerim se skriva cela trgovska mašinerija. Ne gre za darila. Tudi ne za lučke in glasbo s kraguljčki in kuhano vino in paneton. Ni čas neskončnih zabav. Ni čas upijanjanja in pozabljanja na kruto resničnost, ki bo spet nastopila z jutranjim mačkom na novoletno jutro. Ni čas olepševanja. Ni čas za spanje.

Advent je prebujanje iz spanja. Advent je budnost, pozornost, čuječnost. Občutljivost. Občutljivost najprej do stvari, ki se dogajajo znotraj nas. Da vidimo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo, kaj čutimo, česa si želimo in kje grešimo; kje je naš cilj in kakšne so poti do njega. Potem pa občutljivost v naših odnosih. Da opazimo človeka, ki ga srečamo. Opazimo, ne le oplazimo s pogledom. Da smo mu blizu, da ga razumemo, da imamo prostor zanj, da ga zaščitimo, ga razveselimo, odkrijemo, kaj potrebuje in kaj pričakuje od mene. Občutljivost, da bi opazili, da bi videli, da bi razumeli. Tako človek spet postane človek.

Seveda je za to potrebno veliko časa. Da se torej ustavimo, ker je postati človek naš največji in najvažnejši življenjski projekt.

Postati in za vedno ostati človek, ker je človek dragocen. To je smisel adventa. Ker je cilj in smisel in konec adventa srečanje. Srečanje z Gospodom. Srečanje, ki ga lahko doživim samo kot človek. Ker bo k meni prišel kot človek. Kako in kdaj bo prišlo do njega, tega pa ne ve nihče. In ravno to je poanta adventa. Ne vemo, kdaj bo božič. Čez štiri tedne? Morda ja, morda ne. Lahko jutri, lahko čez sto let, kdove. Vse naše življenje je advent.

Čujmo torej, ker ne vemo, kdaj bomo srečali hišnega gospodarja. Morda bo na vratih, morda za mizo, morda v bolnem, morda v osamljenem, morda v tečnem, morda v razvajenem. Morda bo v vašem nasprotniku. Gotovo pa bo. Pride. Čujmo torej, bodimo občutljivi, vedno, vsak trenutek živimo kot kristjani, vsak trenutek, v vsakem srečanju bodimo človeški – ker ne vemo, v katerem srečanju bo Gospod.

Pravzaprav bo v vsakem. Zato si prizadevajmo, da pride že danes, že v našem naslednjem srečanju. Potem se tudi tistega zadnjega, najpomembnejšega srečanja ne bomo bali, temveč veselili.

klik na Božjo besedo
*

Komentarji

  1. Čudi me,da kaplan Marko govori o čudnih Jezusovih besedah.Ali ga ne razume,ali mu je teološka šifre Jezusovega brezmadežnega spočetja(duhovnega)devici Zemlji tuja? Kdaj se bo ta skrivnost Jezusa razkrila in pravilno razumela me zanima?

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko dobro ve, o čem govori. Jezusovo spočetje je bilo kar konkretno, ne zgolj duhovno in pri Marijinem brezmadežnem spočetju ne mislimo na Jezusovo spočetje, ampak na Marijino, da je bila vse od začetka obvarovana tiste zaznamovanosti z grehom, ki je nam ljudem lastna. Sveto pismo seveda ne govori o nikakršni 'devici zemlji'. Advent je tudi čas izbire, izbire kdo med Bogom in bogom. Bog pa ni ne materija ne energija, ker je boje ustvarjeno in omejeno, kar za Boga ne velja.

    OdgovoriIzbriši
  3. Verske sanje,ki se ne opirajo na podedovano teološko zapuščino.Ta je piana v šifrah,ki jih RKC razume in skriva pred lastnimi verniki.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ti in tvoje šifre. Krščanska vera ni nek bankomat, kjer bi vtipkali svojo šifro in potem dobili svoje osebno razodetje in ekstazo. Sicer pa se mi zdi, da tu nismo katoličani tisti, ki bi govorili v šifrah, ampak kdo drugi. R.I.P. - na svojih prepričanjih, ostali pa smo povabljeni, da se zbudimo in zaživimo. Dan je tu, vstopimo vanj.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j